CAT POWER
Moon Pix
(Matador, 1998)
LIZ PHAIR
Whitechocolatespaceegg
(Capitol/Dallas, 1998)
Dvoje podobnih izhodišč, dvoje povsem različnih rezultatov. Obe gospodični sta se na začetku najraje držali bolj zase, malce zaradi sramežljivosti, malce zaradi resnične brezbrižnosti do blišča popularnosti.Chan Marshall, ki se skriva pod imenom “skupine” Cat Power, sploh ni imela namena resnega ukvarjanja z glasbo. K temu so jo “prisilili” drugi. Kot, na primer, člani skupine God Is My Co-Pilot, ko so ji zrihtali nastop v klubu CBGB brez njene vednosti. Ali ko jo je videl v živo nastopati Steve Shelley in ji na vsak način želel pomagati pri snemanju prvih dveh plošč. Ali odgovorni pri Matadorju, ki so jo prosili na kolenih, da podpiše zanje. Celo novi album je plod “naključja”. Na počitnicah v Avstraliji je naletela na dve tretjini Dirty Three, bobnarja Jima Whita in kitarista Micka Turnerja, s katerima je v vsega enajstih dneh posnela tole krasno ploščo. Polovica pesmi je nastala v eni sami neprespani noči, v agoniji namišljenih prikazni. Chan se jih je ubranila s petjem, ki ga preveva močan religiozni moment. Blizu je gospelovskem zaklinjanju, ki tule prihaja iz dna krhke duše. Ko se pridružita Jim in Mick z razrahljano zvočno podlago, odpihneta še zadnji kanček dvoma o pristnosti njene izpovedi. Will Oldham bi v Chan končno našel svojo idealno družico.
Liz Phair stopa po zanesljivejši poti. Po nenadejanem uspehu prvih dveh albumov, si je vzela kar tri leta odmora, da premisli o nadaljnih korakih. Na žalost so to hudo predvidljive stopinje, prav take, ki pričajo o izgubljenem navdihu, ki ga je nadomestila velika produkcija in formalistčne pesmi. Ne le strukturno, temveč se je Liz unesla tudi v besedilih. Nič več tistih malih predrznosti, ki so z odkrito besedo spravljale v zadrego urednike velikih radijskih postaj. Le v glasu je še kanček stare naivnosti, svete preproščine, da nam jo še ne morejo prodati poleg vsake Imbrulije in Brooksove. Je pa že nevarno blizu.
(Muska)
Janez Golič
