CAT POWER
Jukebox
(Matador, 2008)
Že sama objava plošče priredb je lahko pokazatelj krize avtorskega ustvarjanja. Kaj lahko sklepamo po vrsti plošč priredb v zadnjem času? Je to že znak splošnejše krize pesmi kot take? Malo verjetno, kajti Marc Almond, Little Annie, Diamanda Galas, Bonnie 'Prince' Billy, Rufus Wainwright (ta po ovinku preko Judy Garland) so se že izkazali z izbornimi avtorskimi skladbami oz. ploščami. In ne le da omenjene, skupaj s Cat Power (s pravim imenom Chan Marshall) druži pred kratkim objavljen plošček priredb, skupen jim je vsaj en izbor – Frank Sinatra! Bo treba še enkrat skozi njegove plošče in prisluhniti predvsem besedilom.Ploščo Jukebox torej uvede pesem New York, New York, vodilna tema istoimenskega filma Martina Scorseseja, ki jo je nekaj let po izvedbi Lize Mineli populariziral prav Ol' Blue Eye. Takoj pade v ušesa pompozna produkcija, poudarjen boben Jima Whitea, česar na prejšnjih ploščah Cat Power nismo bili vajeni. Že samo ta vidik kaže na naslednji korak, ki ga je Cat Power naredila v smer samozavesti. In ne le zvočna podoba, tudi njen glas je pridobil na prepričanju o lastnem početju. Vse manj je sledi sramežljivosti, krhkosti, občutljivosti, vsega tistega, kar je krasilo njene prejšnje plošče. Tukaj se v primerjavo takoj ponuja njen prvi album priredb Covers Records iz leta 2000, ki ga je praktično posnela sama, le ob spremljavi kitare ali klavirja. A že takrat je na ploščo uvrstila eno avtorsko pesem, kot bi želela pokazati, da tudi njene pesmi nekaj veljajo, da lahko nesramežljivo stojijo med vsemi ostalimi pop, rock, soul in blues klasikami.
Tudi na Jukebox je uvrstila dve svoji pesmi. Metal Heart je izvirno s plošče Moon Pix, le da jo po novem spelje iz umirjene klavirske skladbe v krčevit rockovski blues s pomočjo The Dirty Blues Delta Banda. Cat Power je že večkrat posnela Dylana in druga avtorska skladba na Jukebox je posvetilo Song For Bobby, ki zveni bolj dylanovsko kot so ostale priredbe podobne svojim izvirnikom. Ne manjka niti dejanska priredba pesmi Boba Dylana in ker je pred kratkim objavila oz. prispevala priredbo ene pesmi še za film I'm Not There, se takoj ponuja še ena primerjava. Takrat jo je namreč še spremljala zasedba Memphis Rhythm Band, ki se zdi za njeno interpretacijo primernejša, medtem ko trši rockovski zvok deluje antigonistično. Potem še sama Chan pritegne tja, kjer ni doma. Tokrat je za prirejanje izbrala kar nekaj ženskih avtoric in pevk, celo Ramblin' Man Hanka Williamsa je prenaslovila v Ramblin' Woman. Pesem Aretha, Sing One For Me je neprimerno preoblečena v slog »The Rolling Stones«, a tudi do bistva oguljene pesmi tokrat šepajo. Sklepna Blue se ne more niti približati občutenemu izvirniku Joni Mitchell. Po pristopu že, ampak ravno tu, kjer sta si izvirnik in priredba najbližja, je razlika najbolj očitna. Take pesmi lahko odpoje le pevka z zlomljenim srcem in zdi se, da je Cat Power na čustvenem področju zadnje čase našla srečo.
Jukebox je izšla v dveh verzijah. Posebna izdaja prinaša še pet priredb, ki bi brez zadržkov lahko pristale na rednem delu. Ne produkcijsko, ne vsebinsko, ne aranžersko bistveno ne odstopajo. Kvečjemu dopolnjujejo sliko široke razgledanosti in odprtosti Cat Power, in konec koncev drznosti, saj le redka priredba slepo sledi izvirniku. Cat Power je v Caveovi Breathless razkrila bluesovske korenine, v tem dodatku se je poklonila še dvema pevkama (Patsy Cline in Roberti Flack), ponovila priredbo s Covers Record (Moby Grape) in morda presenetila z izborom hiphopa Hot Boysov, le da je I Feel sedaj povsem njena pesem. Torej drugačna, a skoraj preveč korektna, formalistična. Taka, kot jo Cat Power priredi kadarkoli in mimogrede. Ostaja občutek, da zna in zmore več.
(Muska, marec-april 2008)
Janez Golič
