NICK CAVE AND THE BAD SEEDS
hala Tivoli, Ljubljana
3.junij, 2001

Nick Cave je s svojo spremljevalno zasedbo The Bad Seeds eden tistih, ki v naših krajih vse od prvega prihoda leta 1987 beleži soliden, če ne zavidljiv koncertni obisk. Brez posebnih vzponov in padcev. Medtem se je zamenjala vsaj ena generacija poslušalcev, a očitno Nick uspeva pritegniti tako mlajšo generacijo kot zadržati del tistih, ki so ga spremljali skozi 80.leta. Letošnji nastop v Hali Tivoli pravzaprav ni postregel z ničimer, kar od njega v preteklosti že nismo dobili. K temu vseeno lahko prištejemo solistične izvedbe nekaterih pesmi z zadnjih dveh albumov, ki sta v celoti najbolj umirjena v njegoven opusu, in sta na nek način pripomogla, da se je Nick vsaj na odru prebudil. Da je kot protiutež začutil staro nebrzdano strast in se spet razdal, tako s telesom kot glasom. Spremljevalna skupina, čeprav v zadnjih letih razseljena po vseh koncih sveta, se je uigrano odzivala na vse dinamične sunke Caveovega ekspresivnega vokala. Le scenarij je bil kar preveč predvidljiv; v prvem delu večinoma pesmi z novega albuma No More Shall Apart in vmes vpletanje starih uspešnic. Te so prevladale v drugem delu koncerta, malo motnjo v programu je vnesel le z izvedbo raztreščene Saint Huck še s prvega albuma From Her To Eternity.
Očitno je Nick želel na silo združiti dva pola svojega čustevega stanja, na eni strani umirjeno liriko z močnih verskim nabojem, a prekritim s svojstvenim humorjem, in na drugi strani temu zoperstavlja destruktivno plat, preizkuša moralne zakone in trga glasbeno formo. V koncertno izvedbo sicer umirjene As I Sat Sadly By Her Side je vnesel kar preveč energije, stoje, v pridigarski pozi obrnjen proti občinstvu, drugače ne zna. Prepričljivejši je bil sam s klavirjem, tako je njegova interpretacija prišla do polne veljave in še enkrat je dokazal, da je eden najboljših vokalistov v širšem pojmovanju rocka. Med izvedbo Into My Arms so se nad glavami občinstva začele prižigati vžigalniki, roke so zaploskale v ritmu pesmi, Nick pa si ni mogel kaj, da ne bi množične geste pospremil s prikritim, komaj opaznim smehom. Občinstva pač ne gre podcenjevati.
Koncert bi po večini značilnostih zlahka ocenil kot izvrstnega. Nick se zaveda vloge zabavljača, ve, da je del enega najbolj donosnih poslov in da mora spoštovati nekatere zakonitosti tega, če želi v njem tudi ostati. Kajti nikoli ne veš. Znotraj si še vedno privošči potrebne odmike, da ga (še?) ne moremo uvrstiti med tiste, ki pridejo le na račun stare slave in na lahek način poberejo denar.
In če Nick sam po vseh leh letih iz sebe iztisne največ, kar zmore, se tega navzame tudi spremljevalna zasedba. Warren je večji del nastopa preklečal na kolenih, tesno objet z violino, celo Blixa je bil večji del nastopa ne le priseben, ampak celo dejaven. Mick Harvey je še vedno tisti, ki iz ozadja drži niti koncerta v svojih rokah, tako da tudi ostali ne morejo 'počivati'. Ali drugače, Nick Cave in njegovi The Bad Seeds so še vedno v vrhunski formi.

Janez Golič