NICK CAVE
Križanke, Ljubljana
16.junija 2005

Reklamni slogan in napis na vstopnici se je glasil: Nick Cave solo. Brez The Bad Seeds, a s tremi člani istih. Obenem bodo v Križankah stoli, kar je res napeljevalo na bolj intimen, akustičen koncert. Spomin mi je segel nazaj v leto 1996, ko se je Nick prvič »izneveril« Ljubljani in nastopil v Zagrebu, v sklopu promocije albuma The Boatman's Call, njegove najbolj umirjene plošče sploh. Tudi koncert naj bi bil tak, a se je hitro izkazalo, da tega Cave preprosto »ni zmožen«. Vse se je kmalu »izrodilo« v običajni koncert Nick Cave And The Bad Seeds.
V Križankah je sredi odra res stal veliki koncertni klavir, in res so bili postavljeni stoli. Ampak že prvi Cavov stik s klavirjem je napovedoval drugačen razplet. West Country Girl, pesem z albuma The Boatman's Call, je v koncertni različici dobila skoraj frenetičen izraz, podoben izvedbi na »predavateljski« plošči The Secret Life Of Love Song, le da so se mu tu pridružili še violinist Warren Ellis, bobnar James Sclavunos in basist Maryn P. Casey. Nihče od teh ni prvotni član The Bad Seeds, vsi so prišli kasneje. Že zato se je dinamika celotne zasedbe precej spremenila; od Warrena je nemogoče pričakovati, da bo dve uri igral le umirjene tone, Sclavunos je v primerjavi z Wydlerjem precej bolj robusten, direkten (še Cave ga je z gesto miril, češ naj udarja bolj z občutkom), le Casey je stal zraven skoraj naopazen, zato pa je z globokim, prezentnim basom izvrstno polnil prostor med visoko violino in klasičnim razponom klavirja.
Vse to je bila odlična priložnost, da Cave svoje stokrat enako odigrane pesmi predstavi v drugi luči, in to je tudi storil. Kar pomeni, da je svoje divje pesmi umiril, in obratno, da je nekatere mirne skladbe predstavil v razigranih, energičnih izvedbah. Konec koncev je še vedno lahko igral sam na klavir, tako kot običajno sklada doma, prav Sclavunos in Ellis pa sta zagotovilo, da lahko vedno eksplodira do konca. Tako je Warren že pri drugi pesmi menjal violino zaradi strgane strune, kmalu zatem je pokvaril še en instrument… Med menjavo je Cave lahko pel sam ob spremljavi klavirja – Ship Song, God Is In The House, Love Letter pač najlepše zvenijo prav tako. Drastične spremembe pa so npr doživele Henry Lee, Mercy Seat (ta kar kliče po preobleki), Red Right Hand… Pri slednji je Cave že kazal znake utesnjenosti, prosto za klavirjem je zanj premajhen. Zato je za izvedbo Rock Of Gibraltar (zdi se, da je nihče ne mara, je bil njegov komentar) že vstal in se približal občinstvu s svojim značilnim, nekako nerodnim plesom. Warren je medtem kot nor vihtel violino in iz nje izvabljal za instrument ne najbolj značilne zvoke, mimogrede jo je spravil v feedback, ali le komaj slišno tipal po strunah. Nemalokrat jo je igral kot mandolino, le dvakrat pa zares menjal instrument za nekaj podobnega mandolini.
Cave je bil nedvomno osrednja figura, in v tem je vidno užival. Rad je odgovarjal na klice iz občinstva, rad se mu je približal, končno potrebuje ta stik, to občudovanje. V njem še vedno ždi mali šolski razgrajač, ki potrebuje pozornost. Tu se napaja, to ga žene naprej.
Dve uri koncerta sta minili kot bi trenil. Nick Cave je že toliko izkušen, da ve, kako zabavati, kako pritegniti, kje najti ravnovesje med izvedbo in privlačnostjo. Spremenjena zasedba je bila več kot dobrodošla, vdahnila je svežino v izvedbe znanih pesmi, obenem pa je že dovolj uigrana, da ni imela težav pri izvedbi novih skladb (med te bi lahko šteli tudi priredbo pesmi Dolphins že skoraj pozabljenega folk pevca Freda Neila) niti s tistimi, ki jih Cave izvaja poredkoma. Stagger Lee je že med temi, na prvem ljubljanskem koncertu jo je izvajal v drugem dodatku, potem, ko so se že prižigale luči, ko so tehniki ugasnili ojačevalnike, kar običajno pomeni definitivni konec. A vztrajno žvižganje navdušenega občintsva je tokrat obrnilo običaj na glavo, skupina se je vrnila in sklenila koncert na najboljši možni način.
Ampak res, zakaj je Nick Cave kar nekajkrat vstal izza klavirja in se približal občinstvu, kateremu je izrecno namenil sedeže?
(Rock Obrobje, junij 2005)

Janez Golič