Portret: NICK CAVE

Z vsako naslednjo ploščo se popularnost avstralskega pevca Nicka Cavea povečuje. V začetku tega leta je ob pomoči starih in novih prijateljev izdal album balad o umorih, raznoliko ploščo, ki je navdušila tako širše poslušalstvo kot izbirčne glasbene kritike. Marsikdo je za Nicka Cavea slišal šele pred nekaj leti, a njegova, lahko zapišemo kar trnova glasbena pot, se je začela že pred dvema desetletjema v Melbournu v Avstraliji. V tem času je izdal kopico plošč, tako s skupinama Boys Next Door in The Birthday Party ter kasneje kot samostojen avtor ob pomoči spremljevalne skupine The Bad Seeds. Kljub vse večjemu komercialnemu uspehu ne pozablja starih prijateljev in jih vedno znova vključuje v lastne projekte. Je avtor romana And The Ass Saw The Angel, igral je v filmu Ghost Of The Civil Dead in pred kratkim je izšla še obširna biografija z naslovom Bad Seed, ki jo je spisal Ian Johnston.
Nick Cave je odraščal v zgledni družini na avstralskem podeželju, kjer mu je odmik od dolgočasnega vsakdana pomenila zbirka plošč njegovega starejšega brata Tima. Tu je spoznaval tako dediščino predvsem ameriškega rocka, in obenem je bil v stiku s takrat aktualnim glasbenim dogajanjem (predvsem glam in art rock). Svoboda, ki mu je pomenila poslušanje plošč, je bila v popolnem nasprotju s strogo krščansko vzgojo in podrejanju šolskemu redu. Posledica: pogosti, če ne kar stalni pretepi v šoli, ki so se končali z izključitvijo zaradi nadlegovanja tri leta starejše dijakinje. Starši so se odločili, da Nicka pošljejo v privatno šolo v Melbourne, kjer naj bi se umiril in naučil pravil lepega vedenja.
Nick Cave je tudi v privatni šoli nadaljeval s svojim obnašanjem. Reševalo ga je le izjemno znanje angleške in ruske literature, s katerim je preprosto zasenčil vse sošolce. Zanimanje za različne umetniške smeri ga je pripeljalo najprej v likovni krožek, prav kmalu pa se je spoprijateljil s sošolcema Mickom Harveyem in Tracyjem Pewom, s katerima je ustanovil glasbeno skupino Boys Next Door. V začetku je skupina na šolskih plesih preigravala rock'n'roll standarde, kasneje je vse močnejši vpliv prinesel prav Tracey Pew, ki je iz Amerike na veliko naročal plošče MC5, Stooges in New York Dolls na eni strani, in na drugi strani odkrival stara imena countryja, bluesa in folka - Hanka Williamsa, Johnnyja Casha in Merleja Haggarda. In potem je prišel punk.
Arogantna drža, ki jo je izžareval začetni punk, je v trenutku spremenil namene in obnašanje skupine Boys Next Door. Začeli so pisati lastne skladbe, predstavljali so jih na samostojnih koncertih in se pripravljali na snemanje plošč. V okolju, kjer so delovali, njihova glasba ni naletela na pozitiven odmev. V tistem času so v Avstraliji še vedno vladale okostenele hard rock skupine, in Boys Next Door so prihodnost videli le v družnem odhodu v takratno glasbeno meko - v London. Glasbeno življenje v angleški prestolnici niti približno ni bilo tako lahko, kot so si ga mladi avstralci videli v svoji domišljiji. V letu 1980 je začetni entuziazem punk gibanja dodobra usahnil, glasbena industrija je zahtevala svoj davek in scena v Angliji je postala vse bolj predvidljiva in podrejena zahtevam trga. Pomembnejši kot glasba sta postajal imidž in priklanjanje trenutnim trendom. The Birthday Party, kot se je skupina poimenovala ob prihodu v London, so padli v stanje apatije; v obljubljeni deželi naenkrat ni bilo ničesar, kar bi jih duhovno povezovalo. Vsi so si morali poiskati priložnostna dela, da so sploh lahko preživeli, svoja začasna bivališča pa so si uredili v t.i. squatih, zapuščenih državnih stanovanjih, kjer so bili v stalni nevarnosti, da jih predstavniki oblasti vržejo ven. Z vztrajnostjo si je sčasoma skupina le priborila posebno mesto na britanski sceni, znameniti britanski radijski DJ John Peel jih je stalno vabil v svojo oddaju na BBC-ju, saj je v njih videl tisto spontanost rockovske glasbe, ki je v Angliji skorajda izginila.
The Birthday Party so se po dveh albumih, izdanih za angleško založbo 4AD, odločili za selitev v Berlin. Razlogov za to je bilo več, predvsem so v nekaterih nemških skupinah videli več skupnega, in se prvič sploh počutili kot del določene scene. Življenje v Berlinu je bilo tudi neprimerno cenejše kot v Londonu.
Leta stalnega druženja pa so počasi za nekatere postala obremenjujoča. Nick Cave je postajal nezadovoljen s skupino, in sploh vso glasbo, ki je nastala iz punk rocka. Vedno bolj se je obračal v preteklost, v korenine bluesa, folka in countryja, še posebno navdahnjen z zgodbami svetega pisma. Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo skupina razpadla, in kdaj se bo Nick odločil za samostojno pot. Prvi single ob pomoči nove spremljevalne zasedbe The Bad Seeds je bila priredba pesmi In The Ghetto, ki je odkrila Caveova nova zanimanja. Elvis Presley je poosebljenje rock'n'roll mitologije, njegov lik združuje tako bolečo osamljenost kot blišč karizmatičnega pevca. Nick Cave je temu še dodal poetsko širino, ki jo je črpal prav iz svetega pisma, in ki izhajajo iz njegovega stalnega raziskovanja moralnih obvez. Naslovna pesem prvega albuma From Her To Eternity je bila uporabljena tudi v filmu Nebo nad Berlinom, in s tem se je začelo dolgoletno sodelovanje med Nickom Caveom in Wimom Wendersom. Drugi album Firstborn Is Dead je najbolj nazoren poklon kralju rock'n'rolla, in celotni napol pozabljeni zgodovini bluesa. Kicking Against The Pricks je plošča priredb, večinoma so to pesmi, ki jih je Nick Cave oboževal kot najstnik in jih je želel objaviti na eni plošči. Your Funeral...My Trial je najzahtevnejša plošča Nicka Cavea, saj je sposobnost pripovedovanja zgodb pripeljal do krajnosti. Tender Prey je bil korak k širši sprejemljivosti, Good Son pa dokončna afirmacija z močnim nagibom k pop baladam 60-ih let. Henry's Dream je pokvaril producent Billy Briggs, čeprav je bil to pravi prodajni uspeh. Še en biser v nizu je album Let Love In, kjer je Cave še enkrat združil vse, kar je ustvaril v desetletni samostojni karieri. Sodelovanje s Kylie Minogue in Polly Harvey je le še povečalo njegovo popularnost, dolgoletno druženje s spremljevalno skupino The Bad Seeds pa je garancija odlične koncertne predstave, saj smo bili tekom letošnje evropske turneje priča popolni predanosti lastni glasbi in razdajanju na odru.
Nick Cave je že ikona popularne glasbe, ki si je z lastno vizijo zagotovila posebno mesto izven prevladujočih glasbenih tokov. 25.avgusta bo Nicka Cave s spremljevalno skupino The Bad Seeds in s predskupino Dirty Three nastopil v Sarajevu. Prav v sodelovanju z Dirty Three je že objavil skladbo na plošči z glasbo za TV serijo X-Files, prav tako je prispeval odlično balado Sweetest Embrace za album Oedipus Schmoedipus nekdanjega člana The Bad Seeds, Barrya Adamsona. Trenutno Nick Cave s sinom Lukeom živi v Londonu, z The Bad Seeds snema nov studijski album in z Mickom Harveyem in Blixo Bargeldom že pripravlja glasbo za nov film Johna Hillcoata. Da ne počiva, priča še informacija, da se z violinistom Warrenom Ellisom iz avstralskega tria Dirty Three pripravlja na več skupnih nastopov.
(revija STOP, 1997)

Janez Golič
glej še ocene albumov Let Love In, Murder Ballads, The Boatman's Call, No More Shall We Part, Nocturama in God Is In The House DVD