NICK CAVE AND THE BAD SEEDS
Let Love In
(Mute, 1994)

Osmi redni album Nicka Cavea in njegovih Bad Seeds v celoti pušča vtis v stilu, ah, še ena plošča Nicka Cavea. Res, v takorekoč vseh elementih Let Love In le povzema tisto, kar je Cave že ustvaril v zadnjih 10-ih letih z Bad Seeds. A k "sreči" je zvok skupine in glasovna artikulacija še vedno unikaten biser v razširjajočem spektru popularne glasbe in uigran orkester tu nima resne konkurence. Mick Harvey, deklica za vse, je zopet poskrbel za nevsiljive in stalno razmigane aranžmaje, lahko bi rekli, da je tokrat zvok klaviatur v ospredju. Ostali korektno opravljajo svoj posel in se dinamično odzivajo vsem razsežnostim Caveovega glasu. A to še ne bi bilo dovolj! Veliki avtorji so skozi zgodovino rocka na svojih ključnih stvaritvah vsakokrat ponudili rahel odklon, nek izza znanih glasbenih obrazcev čuječ občutek, vtis, ki se vije skozi vse pesmi na dotičnem albumu. Let Love In zato še ni preračunljiv konceptualni izdelek, ki bi na veliki zvon obešal svoja sporočila. Nick Cave je svojo predanost najglobjim čustvom razpel med dobrim in zlim, med bogom in hudičem, med ljubeznijo in sovraštvom in med pesniško metaforiko in rockovsko neposrednostjo. Slonokoščeni stolpi se podirajo, čas je za drugačna soočenja.
Nick Cave že v uvodu izpostavi preprosto in nikoli do konca dognano vprašanje - Do You Love Me? in ga razpotegne v vse smeri. Bolesna melanholija preveva religiozna, globoko osebna in skoraj znanstvena iskanja v Nobody's Baby Now, srhljivo spoznanje o neuničljivosti zla kulminira v pesmi Loverman (morda najboljši Caveovi skladbi po The Mercy Seat) in se sprošča v besnem divjanju na robu artikulacije v pesmih Jangling Jack ali Thirsty Dog. Obenem so različne teme in pristopi povezani preko istih simbolov, ki v različnih situacijah dobivajo nove pomene. Na mestu se zdi primerjava z zadnjim izdelkom Toma Waitsa, The Black Rider, ki prav tako lovi usodo skozi raznolike pesniške metafore. In na vrhu je prispodoba hudiča, ki meša štrene, se izmika enoznačnim opredelitvam in kot slaba vest preprečuje končno pomiritev. In tako se tudi album Let Love In po vseh izkušnjah zaključi s trpkim spoznanjem o nespremenjivosti "sveta", ki mu pritrjuje oddaljeno zvonjenje Do You Love Me?
(Tribuna)

Janez Golič