NICK CAVE AND THE BAD SEEDS
B-Sides and Rarities
(Mute/Dallas, 2005)

Usihanja ustvarjalnosti mu res ne moremo naprtiti. Nick Cave je v dobrih dveh desetletjih solistične kariere vsaj vsake dve leti objavil nov studijski album, če temu prištejemo delovanje v The Birthday Party, pa se povprečje še izboljša. Ker pa določenega ustvarjalca oziroma njegove umetniške moči ne moremo meriti le s številom objavljenih plošč, temveč predvsem po vsebini teh, bi morali za oceno Caveovega opusa premotriti prav to – in spet bi ugotovili, da je raven njegovega izraza vseskozi izredno visoka. Resda se je mnogokrat približal okusu širšega poslušalstva, takrat so se njegovi ljubitelji že ustrašili, da je tudi njega premamil zvezniški blišč in da mu gre le še za komercialno plat glasbenega ustvarjanja, a vedno znova nas je po drugi strani znal prepričati, da je v njem še vedno divji, nebrzdani duh, ki se sprošča skozi številne »žanrske« kanale, ki si jih je znal vedno podrediti, za razliko od mnogih, ki skačejo med žanri, ker je to pač moderno.
Pa vendarle se zdi, da pri Caveu obstaja zelo natančna, čeprav težko določljiva meja, do kje bo še šel, kaj bo še prevzel in prisvojil, kako se bo predstavljal, komu se bo dobrikal, in po drugi strani, kam zagotovo ne bo stopil. Ta »koncept«, ki je bolj stvar intuicije kot posledica premišljevanja o lastni vlogi, se še posebej pokaže na njegovih rednih albumih; čeprav, to je potrebno posebej poudariti, ne gre za stroge koncepte – spomnimo se le albuma Murder Ballads, ki naj bi bil zbirka pesmi o umorih, a je ta okvir preozek, da bi notri strpali vse vsebine, ki jih Cave na dotični plošči ponuja. Podobno velja za zadnji redni album, dvojni Abbatoir Blues/The Lyre Of Orpheus, ki naj bi se delil na razborit in lirični del, a kar nekaj pesmi s prvega in drugega albuma bi bilo v tem smislu mogoče zamenjati med seboj.
In zakaj tak uvod v oceno trojne kompilacije B-Sides & Rarities? Zato, ker ta še posebej odpira pogled v širino izraza Nicka Cavea, pokaže, kaj vsega je še zmožen, do kam si še drzne, a da to še brez slabe vesti podpiše s svojim imenom. Namreč, Cave je eden tistih (vse redkejših) ustvarjalcev, ki na svoje single praviloma uvršča pesmi, ki jih na albumih ni. To so pesmi na t.i. strani B, termin, povzet še iz časa vinilnih singlov (dejansko je Cave večino singlov objavil tudi na vinilu). In te pesmi so pristale le na straneh B iz različnih razlogov, o katerih lahko le sklepamo. Morda so bile tematsko ali zvočno/žanrsko tako različne od »celote« albuma, za katerega so bile namenjene, morda niso zdržale visokih kriterij glede kvalitete same oblike, neskončna vrsta razlogov je za to, da so izpadle iz končnega izbora, in je bila uvrstitev na drugo stran singla kompromisna rešitev. In obenem »darilo« pravim ljubiteljem, ki so z nakupom singla dobili dve, tri pesmi, ki jih na albumu ni bilo, in ne le remiksov, koncertnih izvedb ali demo verzij že znanih pesmi, kakršen je običaj pri veliki večini popularnih izvajalcev.
Torej, v dobrih dvajsetih letih se je Nicku Cave ob pomoči The Bad Seeds nabralo za tri polne CD plošče takih posnetkov. Pravzaprav je izkoristil priložnost, in zbranim pesmim s strani B singlov dodal dobršen del takih, ki jih prav tako ni objavil na svojih rednih albumih. To so pesmi za filme, so radijski sessioni, akustične verzije, celo nikoli objavljene različice znanih pesmi, med katerimi zagotovo izstopa Where The Wild Roses Grow, ki jo s Caveom v duetu poje Blixa Bargeld, vemo pa, da jo je v prvotno objavljeni različici odpela Kylie Monigue. Seveda, Cave je to pesem izvajal tudi na koncertih, na katerih Kylie ni bilo zraven, in je njeno vlogo na odru zamenjal Blixa. Sedaj pa je šele jasno, da je vadil tudi v studiu…
Med izstopajoče pesmi oziroma izvedbe sodi tudi akustična verzija pesmi Deanna, v katero Cave z The Bad Seeds brezsramno vplete znani gospel Oh, Happy Day. Tudi The Mercy Seat dobi v akustični izvedbi drugo podobo (bližje tisti, ki jo je v svoji izvedbi izpostavil Johnny Cash). Potem je tu predelava tradicionalne Knoxville Girl, kjer Cavea le z akustično kitaro spremlja James Johnstone, taisti, ki je dosti kasneje dejansko zamenjal Blixo v The Bad Seeds. Knoxville Girl je bila posneta v istem terminu kot druge pesmi namenjene za album Murder Ballads, a ugibam, prav zaradi odstopanja od zvočne podobe albuma, ni našla poti do končnega izbora. Takih in podobnih odstopanj je na zbirki vse polno – krasna priredba pesmi What A Wonderful World, zapeta v duetu s Shaneom McGowanom, je bila na primer objavljena kot nosilna pesem singla, in bi zatorej morala izpasti iz izbora, Time Jesum… je Cave posnel s triom The Dirty Three za potrebe zvočne spremljave filma X-Files, in potemtakem spet ne bi mogla iziti na plošči, ki so jo podpisali The Bad Seeds. To bi bila velika škoda, saj omenjeni posnetek spet kaže na določene (recitatorske) sposobnosti Nicka Cavea, kot tudi na primer pesem I'll Love You Till The End Of The World, posneta za potrebe Wendersovega istoimenskega filma. Prav zanj (za Wima Wendersa) je Cave posnel več eksluzivnih pesmi, ki padejo v kategorijo »raritet«, in velika škoda bi bila, če bi Cave ostal striktno pri B-Sides, kot je bilo tudi prvotno mišljeno in predlani najavljeno za objavo na dvojni CD kompilaciji.
Zbirka B-Sides and Rarities je od vseh Caveovih plošč že zaradi »koncepta« najbolj raznolika. Roko na srce, med 56 pesmi je tudi nekaj ne prav navdahnjenih, in jih zaradi nedovoljšne prepričljivosti Cave pač ni uvrstil na redne albume. A to so relativne kategorije, merjene glede na siceršnji Caveov standard. Marsikateri avtor/pevec bi bil še kako vesel, če bi mu uspelo napisati in odpeti kakšno od teh, recimo, dolgočasnih, nenavdahnjenih pesmi… Skratka, Cave tu kaže na to izredno sposobnost, da iz še tako enostavne klavirske fraze, malodane cenene predloge, potem z vokalno interpretacijo in z zgodbo naredi spodobno pesem. Tu ne moremo mimo prispevka The Bad Seeds, ki je izredno prilagodljiv kolektiv. Po vseh teh letih skupnega igranja (resda se je zasedba medtem spreminjala) se zdi, da se ustrezno odzovejo na vsak Caveov gib, da vsi točno vedo, kje in kakšen bo naslednji prehod… Zato tudi ni potrebe, da bi Cave na silo poskušal nekaj drugega, The Bad Seeds mu v veliki večini primerov povsem ustrezajo oziroma se odzivajo skladno z njegovimi namerami. Prav ta zbirka pa le še dodatno kaže na širino, ki so jo vsi skupaj zmožni, ne da bi »v obupnem iskanju novega« delali nekaj, kar ne bi prihajalo iz njih samih.
(Rock Obrobje, april 2005)

Janez Golič