NICK CAVE AND THE BAD SEEDS
The Road To God Knows Where / Live At The Paradiso
(Mute/Dallas, 2006)

Po odličnem koncertnem devedeju God Is In The House in zbirki videospotov je tu še en aspekt, preostali manjkajoči člen do dovolj celovite predstavitve ustvarjanja in karakterja Nicka Cavea, kot ga le lahko povzame medij. Dokumentarni film The Road To God Knows Where z ameriške turneje februarja in marca leta 1989 izjemno natančno povzema zakulisje rockovske skupine na poti. Kamera nemške režiserke Uli M Schueppel se namreč med Nickom Caveom in člani The Bad Seeds sprehaja praktično neopazno oziroma je bila dovolj dolgo prisotna, da je protagonist niso več videli ali čutili. Posnetki so (videti) nadvse avtentični, kažejo vse tisto, kar je sicer očem ljubiteljev skrito – so norčije v zaodrju, a tudi resnejše debate, so tonske vaje na odru, so pa tudi sproščeni trenutki na avtobusu. Ne manjkajo napetosti znotraj ekipe, prerekanja okrog honorarjev in sploh vse "življenjske" izkušnje skupnega potovanja. »Pravih« glasbenih užitkov film ne ponuja, kvečjemu odlomke, kot sestavni del kolaža, ki šele po uri in pol zaokroža vtis o skupini na poti, še bog ne ve kam. Hja, točno bogu se Cave zahvali na zadnjem ameriškem nastopu, ko se odpove in pomaha v slovo...
Film je črno-bel, slika grobozrnata, kar niti najmanj ne moti. Kvečjemu dodaja patino zgodbi sodobnih nomadov. Je pa skoraj treba biti že zaprisežen ljubitelj, da se nam »izpadi« zdijo zanimivi oziroma poudarjajo vse tisto, kar si o Nicku in njegovih mislimo na podlagi poslušanja plošč in obiska koncertov.
Na DVD je filmu, kot je bil že objavljen na videokaseti leta 1990, dodan še en podoben zapis, 18 minutni film The Song s snemanja pesmi (I Love You ) Till The End Of The World za Wendersov film. Spet črno-bel, spet z neopazno kamero in vsemi dejavniki, ki spremljajo priprave na snemanje pesmi. Drugi dodatek je še »videospot« na pesem City Of Refuge. Naj poudarim, da je črno-bel in da…?
Od viška glava ne boli, bi rekli na Jugu. Pri Mute so izkoristili priložnost, če že »digitalizirajo« vso video zapuščino, naj se to zgodi še z enim videoposnetkom, koncertnim Live At The Paradiso, prav tako že objavljenim na kaseti leta 1992. Kdor bi izbiral med dvema koncertnima devedejema, naj raje poseže po novejšem God Is In The House, saj ta ponuja več glasbe in širši razpon. Live At The Paradiso traja namreč »le« 55 minut, in ugibam, da to ni posnetek celotnega koncerta. Pravzaprav je lepljenka dveh ali več (zaporednih) koncertov, kot bi nam izvršni producent želel sporočiti, da je za »pravo« koncertno doživetje treba biti tam. Namig tega razmišljanja; nihče si ne more tekom izvajanja ene pesmi tolikokrat in tako hitro preobleči suknjiča.
Vse ostalo je na mestu. Nick je kot vedno glavni, predan, goreč, komunikativen. Bend uigran in priseben, repertoar železen, le na začetku Deanne se jim zatakne in izvajanje v celoti preskočijo. Odlično, saj je Deanna kar preveč direktna pesem, zanesljiv koncertni favorit, ki ga je potrebno sem in tja preskočiti. Skratka, za ljubitelje obvezno, za ostale, ki to šele postajajo, pa naj bo ta izdaja nižje na spisku.
(Muska, januar 2006)

Janez Golič