NICK CAVE AND WARREN ELLIS
The Proposition
(Mute/Dallas, 2006)
Bilo je le vprašanje časa oziroma priložnosti, da Nick Cave in Warren Ellis zabeležita za cel album skupnih posnetkov. Poznata in sodelujeta že vrsto let, Ellis je tudi član razširjene spremljevalne zasedbe Nicka Cavea, The Bad Seeds, in spremlja ga v pomanjšani zasedbi, v triu, kot je Cave nastopil lani dvakrat zapored v Križankah.
Priložnost za skupni album se je pokazala, ko je filmski režiser John Hillcoat spet zaprosil Cavea, da prispeva glasbo za njegov naslednji film. Ne prvič, Cave je že večkrat sodeloval s Hillcoatom, prispeval glasbo za dva filma, Ghosts… Of The Civil Dead in To Have And To Hold, oba soundtracka sta izšla tudi na plošči. Tudi z Ellisom je Cave že snemal filmsko glasbo, prispevala sta glasbeno temo za nadaljevanko X-Files, nastopala sta tudi kot spremljava nememu filmu Trpljenje device Orleanske, torej sta se še najbolje ujela z glasbo, ki naj poudarja vizualno komponento.Za film Proposition je Cave napisal tudi scenarij. Žal filma nisem videl in na podlagi zgolj glasbene opreme je težko natanko ugotoviti, za kaj v filmu gre in kako v filmu funkcionira na CD plošči objavljena glasba. Če se je Cave odločil, da je soundtrack dovolj zanimiv tudi samostojno, ga naj v tem smislu tudi poslušamo. No, CD plošča ima še vedno ovitek, in nekatere pesmi imajo še vedno besedila. Iztočnice so tu, ostalo naj poslušalec doda sam, s pomočjo svoje domišljije.
Na prvi strani ovitka pustinja. Nič, samo pesek, nekaj samotnih dreves, v daljavi kar čakamo, da se bo začelo prašiti izpod konjskih kopit. Na notranji strani mož gleda skozi razsuto okno ven, v rokah drži pištolo, ki jo briše s krpo. Je šele pripravljen na obračun, ali je ta že končan? Na zadnji strani pošteno prebičan mladenič. Kaznovan, morda celo mrtev. Hja, dovolj značilni prizori iz Caveovih besedil. Le začuda, glasba tokrat nima ostrih dramskih zasukov, kot da je Cave ključne trenutke filma (akcijske?) prepustil zgolj sliki, sam pa je glasbeno zgradil suspenz prej in ga sprostil potem.
Skozi ploščo se vijejo tri ponavljajoče teme, osnovane na brkljanju po strunah violine, tipanja po klavirju, šepetu besed. Le redko Cave in Ellis ponudita dopadljivo melodijo, nekaj razpoznavnega in določenega. To se pravzaprav zgodi šele proti polovici plošče, koščki melodij se končno sestavijo v suiti Queenie's Suite, tudi Cave skoraj zapoje. Verjamem, da zapisi na plošči sledijo dejanskemu zaporedju glasbe v filmu, saj je povsem netaktno na ploščo postaviti edini dve »pravi« pesmi prav na konec (kot filmska odjavna špica). Šele The Rider Song v razširjeni zasedbi Dirty Three zazveni kot pesem, ki bi lahko pristala na redni Caveovi plošči, Clean Hands, Dirty Hands pa vsaj na B-side.
V celoti gledano je to definitivno scenska glasba, kot taka bo polno zaživela šele ob filmski sliki. Zgolj na slišni ravni pa bo zadovoljila predvsem zaprisežene ljubitelje, obenem pa je dokaz nemirnega, še vedno raziskujočega duha obeh protagonistov. Nizanje sicer odličnih, a nekako začrtanih rednih izdaj, je za Cavea in Ellisa premalo.
(Rock Obrobje, april 2006)
Janez Golič
