NICK CAVE AND THE BAD SEEDS
Dig!!!, Lazarus, Dig!!!
(Mute/Dallas, 2008)

Nedavno je Nick Cave za angleško glasbeno revijo Uncut razkril nekaj, kar bi vsak njegov približni ljubitelj že slutil; namreč, da je sposoben kadarkoli sesti za klavir in napisati ljubezensko balado, tako, ki bi postala potencialna uspešnica. Takšno udobje pa je za umetniško integriteto caveovega tipa premalo, potrebno se mu je preprosto odreči. To je nakazoval že z nekaterimi prejšnjimi ploščami, definitivno pa prekinil »tradicijo« s projektom Grinderman. Odmev te garažne skupine, ki je, kar se zasedbe tiče, kar pomanjšani The Bad Seeds, se sliši tudi na aktualnem, že 14.studijskem albumu Dig!!!, Lazarus, Dig!!!. Najprej v sami zastopanosti članov skupine v posameznih pesmih, namreč, tisti izven Grinderman so tudi tu prisotni bolj obstransko, na primer James Johnston, Thomas Wydler in Conway Savage, in naprej se to kaže predvsem v aranžerskih prijemih. Po izjavi za Uncut že uganemo, da se je klavir umaknil globoko v ozadje, violina Warrena Ellisa kvečjemu škripa in se zvija v popačenih zankah, zaman čakamo na tisto elegantno, baladno igro, klaviature so prav tako večinoma popačene ali nosijo pradavni patos, le globok bas Martyna Caseya in boben Jima Sclavunosa sta groovey, njuna vloga je skorajda središčna, onadva vežeta vse ostale prispevke, ki so tokrat dokaj raztreščeni. Skupaj z interpretacijo samega Nicka… Še dobro, da je tokrat kitarski delež prepustil izkušenemu Micku Harveyu
Po 13-ih albumih z The Bad Seeds, omenjenimi Grinderman in še nekoliko podlage z The Birthday Party, je že nemogoče, da se Nick kje ne bi ponavljal. Marsikateri nastavek z aktualne plošče ima svojega predhodnika, melodija nas marsikje kar potegne na kakšno starejšo pesem. Tudi vsebinsko se Cave ni prav dosti oddaljil od preverjenih, značilnih »točk«. Verska vprašanja oziroma vprašanja greha, poželenja, minevanja oz. smrti, odrešitve in odpuščanja so na dnevnem redu. Mit o Lazarusu je tu le konkretni oprijem, nekaj, kar je itak vseskozi prisotno v različnih oblikah. In seveda pripraven piarovski pripomoček…
Naslovna pesem, ki je obenem uvodna, lepo usmeri tok plošče. Napoveduje zavzeto pripoved, ki kulminira v zborčevskem refrenu. Predvsem v prvem delu plošče Nick rad pripoveduje, in to nelinearno, mestoma pohitreno, drugje v zaostankih, kot zna samo on. A na koncu kitice vedno najde nit, vedno ujame ritem in vse skupaj efektno izpelje v refren. Praznega teka skoraj ni, instrumentalno umetelnost še vedno lahko izkaže skozi filmsko glasbo. Tu predvsem veliko in rad pripoveduje, skozi interpretacijo ustvarja dramsko napetost in jo tudi sprošča, medtem ko The Bad Seeds meljejo spodaj kot dobro namazan stroj. Verjetno bi kdo, bolj tržno usmerjen, naredil vsaj drugačen vrstni red skladb. Upam si trditi, da so pesmi, ki si jih bomo zapomnili za naslednjih deset in več let, v drugi polovici plošče, nekje od zaporedne številke 7 naprej. Torej od sicer lagodne in po countryu dišeče, a notranje razgibane Hold On To Yourself naprej, ki je še Cave ne more napisati vsakič, ko se spravi za klavir. Sledi furiozna, skoraj punk-rockovska Lie Down Here (& Be My Girl), ki bo vžgala predvsem na koncertnem podiju. Jesus On The Moon sicer spomni na marsikatero starejšo pesem, a ji Nick uspe vdahniti svežino in zanos, da stoji na svojem. Vsebuje tudi verze, ki povzemajo Caveov moto:
»…people often talk about being scared of change
but for me I'm more afraid of things staying the same
cause the game is never won
by standing in any one place for too long«
 Kot kronski dokaz neizčrpnega navdiha ploščo sklene osem-minutna More News From Nowhere. Kot bi Cave na koncu želel še enkrat potrditi svojo izjemno pripovedno moč, ki je ne želi, kar ne more, uokviriti v triminutno pop pesem. Mislim, da bo o njem še vesti, ki jih črpa bog si ga vedi kje.
Ah, spet ta Cave, kar slišim godrnjati… res je pripraven za omaloževanje. Kot vsak, ki se rad pretirano izpostavlja. A Nick Cave je tega že vajen in je preživel, tako ali drugače, vse nadebudne avtorje/pevce na eni strani in kritikante na drugi. Navkljub obsežnemu in raznovrstnemu opusu se ni predal zunanjemu okusu, dela natanko take plošče, kot jih želi sam. In to še vedno počne najbolje od vseh, kar jih v glasbenem polju od Dylana do Yeah Yeah Yeahs poznam.
(Rock Obrobje, marec 2008)

Janez Golič