NICK CAVE & THE BAD SEEDS
Push the Sky Away
(Bad Seed Ltd, 2013)
Glede na njegove razvojne poti in stranpoti, je bilo tudi po treh desetletjih dela z The Bad Seeds težko napovedati, kam bo Nicka Cavea zaneslo na 15.albumu Push The Sky Away. Za nazaj je ima praktično vsak njegov album svojo nit, svoj zvok, pusti določen vtis. Od začetnih trdih, grobobluzovskih plošč se je Nick prelevil v liričnega romantika, kot tak se je najbolje predstavil z albumom The Boatman's Call. Potem se je v njem spet prebudil rockovski nagon, ki je našel polno potrditev v bandi Grinderman. Po ukinitve le-te, se je Nick vrnil v pristan širše zasedbe, ki mu ponuja trdno zaslombo, z The Bad Seeds lahko izpelje praktično vsako zamisel, vsak trenutni preblisk. Push The Sky Away je prvi album brez kitarista in aranžerja Micka Harveya in prvi, ki ni izšel pri založbi Mute, ampak kar pri lastni Bad Seed Ltd. Kar je le še en pokazatelj popolne neodvisnosti Nicka Cavea in njegovega ansambla. Najprej; na plošči Push The Sky Away ne boste našli hipnih radijskih uspešnic, še manj udarnih, trgajočih, garažno-rockovskih eskapad. Očitno je, da se Nicku Caveu ni potrebno dokazovati v nobeni smeri, dokazal se je že kot avtor malodane zimzelenih popevčic, dokazal se je kot neusmiljen rockovski pridigar. Sedaj je čas, da ponudi pesmi, kjer prevladuje njegov izbrušen pripovedni slog ob gibki, odprti spremljavi zvestih pomočnikov. Ne manjkajo niti zapeljivi refreni, ki povzemajo pripoved v slogu izkušenih piscev pesmi. In predvsem, album na koncu pusti vtis zaokroženosti, pelje lok od elegantne We No Who U R do zavzete Jubilee Street in nazaj do pomirjene, sklepne Push The Sky Away.
Vse smo že slišali na prejšnjih ploščah; koščke melodij in besedil, aranžerske rešitve, interpretativne poudarke. Pač usoda avtorja in izvajalca, ki neprekinjeno deluje skoraj štiri desetletja (zametki prve skupine Boys Next Door segajo v leto 1973). Nič drugače ni z aktualnimi ploščami ostalih 'velikih', od Dylana in Younga, Waitsa in Cohena. Vsi so pustili za seboj leta stalnih naprezanj po 'svežih' rešitvah, stalnih preseganjih lastnega izraza. To 'breme' naj bo na mlajših silah, ki se še ženejo za priznanji, Nick Cave le počne tisto, kar najbolje zna. Njegov razpon sporočil in izpovedi je še vedno dovolj širok in globok, da se mu splača posvetiti večkrat. Kot pisatelj je že izkazal pripovedne sposobnosti, zna izpeljati zgodbo, v omejenem okviru pop pesmi je vse skupaj še večji izziv. Pravzaprav Nick Cave izkorišča format albuma za navezovanje tematik (Finishing Jubilee Street je pesem o pisanje pesmi!), še vedno izhaja iz klasičnih pesniških metafor (stalnica so vodna prostranstva, ptice in drevesa) in jih veže na sodobnost, ki se ji pop umetnik skorajda ne more več izogniti; najboljši primer je tok podzavesti v Higgs Boson Blues in nenazadnje uvodna We No Who U R kot posledica prostega spletnega klikanja. Obenem je omenjena pesem bolj tindersticksovska od Tindersticks, čeprav so bile primerjave mnogokrat ravno nasprotne, ampak konec koncev so vsi izšli iz iste šole Leeja Hazlewooda. Navkljub temu, da je Push The Sky Away v celoti umirjena plošča, še vedno v odtenkih slišimo odmeve iz praktično vseh obdobij Nicka Cavea. Kdaj se približa perverzni eleganci plošče The Boatman's Call z dodanimi gospelovskimi poudarki, drugje gre še bolj nazaj, vse do Your Funeral... My Trial (v Water's Edge, na primer). Ker se Nick drži tistega, kar najbolje zna, 'sodobni' prijemi se ga ne dotaknejo, je Push The Sky Away še en odličen album, ki ne bi smel razočarati številnih ljubiteljev. Morda bo pri komu pustil vtis, da lahko Nick Cave tak album posname vsak teden, ampak posname ga lahko samo on.
(Rock Obrobje, februar 2013)
Janez Golič
