NICK CAVE & The BAD SEEDS
Murder Ballads
(Mute, 1996)

Zbirka morilskih balad, oz. še bolje, balad o umorih, je v več pogledih drugačna plošča. Že prvi pogled na ovitek preseneti, na njem namreč manjka fotografija samega Nicka Cavea. Namesto te najdemo sliko zasneženega gozda, kjer se v idiličnem okolju na robu jase in ob bledem soju meseca kaže le majhna koča. V koči pa, bog-si-ga-vedi, kaj se dogaja.
Seveda so to le ugibanja. Vendar se Cave skozi besedila na plošči poslužuje prav takšnega suspenza. Vsakdanji predmeti postanejo pripravno morilsko orodje. Prijazni tujci se prelevijo v hladnokrvne tatove mladih, nedolžnih življenj. Presežek Cave doda s poetsko širino, s katero ovija svoje in izposojene zgodbe. In tokrat sta dve priredbi tradicionalnih pesmi tu točno zato, da pokažeta, da si balad o okrutnih umorih ni izmislil on. Da so morilski nagoni bili in so še prisotni globoko v človeški naturi. Morda se zdi, da je v boju med dobrim in zlim zmagalo slednje, da se je Cave prepustil nizkim nagonom in jih poveličal s konceptualno zaokroženem albumom. Kdor bi se nagnil k takšni misli, bi zgrešil glavno idejo projekta. To seveda so balade o umorih, a prežete s humorjem, ki je namejenen tako žrtvam kot morilcem. Na delu je igra pomenov, kjer se Cave lahko postavi na stran zapuščenih in jih za povrh pomiluje, brez sramu dopusti, da ga Polly Harvey zabode in vrže v vodnjak, ali pa se z vsem srdom spremeni v napol blazno kreaturo, ki s pištolo v roki sili druge v nemoralna dejanja, zaradi katerih si je zaslužil na ovitku posebno nalepko, ki opozarja starše, da jim besedila kvarijo mladino.
Novost so številni gostje, ki so tu v funkciji sporočil in ne zgolj zaradi Caveove davne želje po sodelovanju z novimi ljudmi. Kylie Minogue se je morala pošteni prilagoditi novi vlogi, prav tako Polly Harvey poje s povsem drugačnim glasom, kot smo je vajeni. Zborček, imenovan The Moron Tabernacle Choir, združuje kup starih in novih imen, ki jim Cave na ta način pravzaprav dela uslugo, saj se njihova imena pojavljajo na ovitku in morda se bo našel kdo, ki bo začel odkrivati tudi avtorska dela Rowlanda S. Howarda, Jamesa Johnstona, Warrena Ellisa, Spencerja Jonesa in drugih.
Album Murder Ballads na golem zvočnem nivoju ne prinaša nič revolucionarno novega. Prinaša nekaj odličnih skladb, kup še boljših besedil, ki povsem stojijo tudi sama zase, in prislovično dobro petje glavnega protagonista. Če sem še malce subjektiven, smo na Murder Ballads dobili kar nekaj skladb, ki stojijo ob vsem najboljšim, kar je Cave kdajkoli posnel. Če se vmes najdeta še šlager ali dva, ki bi lahko z rahlo spremenjenih besedilom resno konkurirala na izboru za evrovizijsko popevko, to govori le vprid trditvi, da se Cave požvižga na pričakovanja tako starih kot novih ljubiteljev. In med nami, teh nekaj šlagerjev na plošči sploh ni slabih.
(GM)

Janez Golič