NICK CAVE AND THE BAD SEEDS
Nocturama
(Mute/Dallas, 2003)

Že zamisel je vredna pozornosti. Po do zadnje podrobnosti dognanih albumih, se je Nick Cave odločil, da tokrat pesmi spiše in posname brez globokega razmisleka ali vsaj refleksije. Prevečkrat se je mučil z že napisanim, popravljal, tudi zavrgel, z rezultatom pa še vedno ni bil povsem zadovoljen. Tokrat se ni pretirano oziral, ko je bila pesem napisana, je ni več popravljal, in tudi spremljevalna zasedba je svoje dodala brez natančnega napotka. Vse v smislu spontanosti, kot preizkus, kaj Nick Cave And The Bad Seeds zmorejo pod pritiskom, ki so si ga postavili sami.
Po slišanem na albumu Nocturama, gre res verjeti, da se je Nick držal predpisanega postopka. Predvsem pesmi, ki so nastale na dan brez navdiha, trpijo za posiljeno izpeljavo verzov. Takrat se Nick opre na svoj izreden pripovedni dar in vokalne sposobnosti, iz minimalne predloge izvleče največ, in marsikateri nadebudni pisec pesmi se nikoli ne bo niti približal izpovedni moči teh, na silo napisanih pesmi. Pa vendar so te na albumu Nocturama v manjšini, ostale se še vedno lahko primerjajo z najboljšim, kar je Nick Cave v preteklosti že ponudil. In nič kaj več, in nič kaj drugače…
Uvodna Wonderful Life zvesto sledi prejšnjemu albumu No More Shall We Part; slavi življenje, Nick jo bodri, da bo z njim zlahka prestopila vse ovire, glasbeno mu to ob spremljavi klavirja, navkljub daljšemu besedilu, povsem uspeva. Bolj preprost je v He Wants You, bližji umirjenemu razpoloženju albuma The Boatman's Call. Right Out Of Your Hand je že pokazatelj posledic hitrega dela, verzi so krajši, ne zmorejo se razviti v poetično širino, ostajajo kvečjemu na ravni izpovedi. Bring It On je prvi pospešek albuma, v refrenu pritegne Chris Bailey iz avstralskih The Saints, tudi The Bad Seeds počasi oživijo, da bi v Dead Man In My Bed končno ustrelili iz vseh orožij. Tako intenzivni in nepopustljivi niso bili vse od Jangling Jack z albuma Let Love In, in tudi besedilo je podobno sarkastično (There is dead man in my bed she says, I keep poking at him with my stick, but his skin is just so fucking thick), v velikem nasprotju z razpoloženjem večine ostalih pesmi.
Vinilni album bi morali na tem mestu obrniti, saj nas naslednja pesem, Still In Love, vrača v intimnost z začetka plošče. Na daleč spomni na As I Sat Sadly By Her Side s prejšnjega albuma in potrjuje, da je Nick še vedno sposoben napisati in odpeti izjemno pesem, tako, za katero je potreben nenadejan navdih in je ni moč sestaviti po vnaprejšnjih formulacijah. Prav nasprotno bi lahko trdili za niz treh preprostejših pesmi, za katere se zdi, jih lahko napiše vsakič, ko sede za klavir – nekje po vzoru Boba Dylana, ki je v najproduktivnejših časih objavil po dva albuma letno. In prav po Dylanovih v bluesovskem načinu napisanih pripovedih se ravna sklepna Babe, I'm On Fire, celih 38 kitic naštevanja v rimah in za dobro mero nekajkrat ponovlji refren. V skorajda petnajstih minutah The Bad Seeds ne pustijo dihati, Nick pa se z njimi spusti v divjo dirko vzdržljivosti. Ker pesem nima izrazitih vzponov in popuščanj, bi zadoščala trikrat krajša različica, tako se sčasoma sprevrže v prikaz zmožnosti. Priredba Dylanove Wanted Man z albuma The Firstborn Is Dead, je neprimerno učinkovitejša, streže s podobnim ustrojem naštevanja, le da vmes predahne, spusti, in zatem ponovno zgrabi v aktu bežanja…
Vendarle je najti opravičljiv pomen tolikšnega razpredanja – v prvi kitici Nick našteje člane ožje družine, vmes brez vrednostnih sodb zaobjame vsemogoče like in se v sklepnih vrsticah vrne k svoji glasbeni družini, k članom The Bad Seeds. Tu se začne in konča njegov svet.
Ker je album izšel v začetku leta (verjamem, da se je načrtno ognil prednovoletni nakupovalni blaznici), je glede na ustvarjalni izbruh povsem mogoče, da se bo letos na policah ploščarn pojavil še 13. album Nicka Cavea And The Bad Seeds. Ne pretirano drugačen, le stežka boljši in prav gotovo ne slab.
(Muska)

Janez Golič