NICK CAVE AND THE BAD SEEDS
God Is In The House DVD
(Mute, 2003)
S predhodnimi koncertnimi 'albumi' Nicka Cavea je bilo vedno nekaj narobe, oz. je nekaj manjkalo. Live Seeds je resda zbirka koncertnih posnetkov, a iz različnih prizorišč in nihajoče tehniške kakovosti, kar ruši vtis celovitega koncerta. CD, dodan prvi nakladi kompilacije Best Of, je prinesel le 9 posnetkov, torej je koncert nekje prepolovljen. Ostane še Live At Paradiso, koncert zabeležen le na video kaseti, in ga zaradi formata skoraj ne moremo šteti za koncertni album. In tu je končno prvi dolgometražni koncertni album v obliki DVD-ja s posnetkom koncerta iz Lyona v Franciji junija 2001. Končno imamo opraviti z odličnim zvokom, zmiksanim tudi v 5.1 prostor, in nenazadnje s solidnim pogledom na oder (kar dejansko v živo ni vedno primer). Pogled kamere nam približa vsako grimaso, vsako znojno kapljo na Nickovem obrazu. Vsaka priča o njegovem zavzeti vlogi na odru, in ob takem vodji se ustrezno zavzame tudi spremljevalna zasedba The Bad Seeds. Družno gradijo dramaturgijo, ki se stopnjuje na dveh ravneh - znotraj posameznih pesmi in skozi celoten koncert. Da se ta ne bi ponovil kakor film, poskrbijo samosvoje intonirano petje v Into My Arms, nov uvod v Weeping Song ter nekaj solističnih dodatkov v Curse Of Millhaven, ki obenem kažejo, da se zna skupina zabavati s stilom, in ostaja dovolj zavzeta, da ne podleže samozadovoljstvu. Nick Cave se pač vsakič na novo razda. Ne le zato, ker niti 20 let neprekinjenega, tudi komercialno uspešnega delovanja ne zadošča, da bi obsedel na lovorikah, temveč, ker drugače ne zna. Potem lahko pridobi še tako razvajeno in zadržano občinstvo. In ko koncert pripelje do vrhunca, v dodatku, ki je običajno rezerviran za venček uspešnic, pokaže na svoje korenine skozi mrakobno, počasi valečo se Saint Huck, kot ravnotežje sicer z znanimi pesmimi zapolnjenem programu.
Podobno ravnotežje zavzetega dela in sproščujoče zajebancije Nick z ustaljeno zasedbo izkaže v dodatku DVD-ja, polurnem dokumentarnem filmu o snemanju albuma No More Shall We Part. Je insajderski pogled režiserja Johna Hillcoata, njihovega dobrega prijatelja, le tako je lahko kolikor toliko 'neopaženo' snemal zakulisje snemalnega procesa.
Koncert v Lyonu je bil le nekaj dni po zadnjem koncertu Nicka Cavea pri nas in tako dober približek koncerta v Ljubljani. Tako DVD služi kot obujanje spominov na dogodek, ki smo ga lahko spremljali tudi tam prisotni. Za tiste, ki ste koncert prešpricali, pa koncertni DVD še vedno ostane kot najboljša možna - a še vedno le - tolažba.
(Muska, avgust 2003)
Janez Golič
