NICK CAVE AND THE BAD SEEDS
Abattoir Blues/The Lyre Of Orpheus
(Mute/Dallas, 2004)
V burni, že skoraj trideset let trajajoči glasbeni (in še kakšni) karieri, Nick Cave ni zabeležil t.i. vakuuma oziroma daljšega obdobja brez vsaj korektnega, če ne odličnega albuma. In to navkljub zadnja leta mirnemu, družinskemu življenju, popolnemu nasprotju nekdanjemu razvratu in sploh nemirnemu iskanju… Dobra novica; malodane predpisan pisarniški red ne duši njegovega ustvarjalnega naboja, morda zanj velja tista misel Alberta Camusa iz romana Tujec, da je dovolj en dan na svobodi, in bi imel o tem pisati vse življenje.Od albuma The Boatman's Call, ko se je zdelo, da se je Nick dokončno pomiril, z vsakim naslednjim albumom oživlja in obenem vse bolj živo orisuje razburkano notranjost. Če je bil že album Nocturama udarnejši od nekaj prejšnjih, vendarle 'zadaj' ni imel prave podlage. Želja po spremembi je bila sicer prisotna, izvedba pa prevečkrat posiljena, nedoživeta, kakor da bi Nick želel izraziti nekaj, kar ni več del njega (album torej sodi med korektne, ne pa izjemne). Tokrat je bolj sproščen. Pesmi stečejo brez napora, polne so zanosa, da bi jim težko pripisali nastanek v točno odrejenem delovnem času. Kar 17 jih je zabeležil na dveh sočasno objavljenih albumih, kot prepričljiv odgovor tistim, ki menijo, da je njegova ustvarjalnost že davno splahnela. »Let the bells ring / he's the real thing« je le en od mnogih z biblijo navdahnjenih verzov, ki v konkretnem primeru lepo ponazarja Caveov odnos do uporabe mitov oziroma simbolike. Preprosto ne ločuje več med miti in resničnostjo, to mitologijo živi tako v pisarni, na koncertnem odru, v privatnem življenju…
Novo 'slo po življenju' lahko deloma pripišemo spremenjeni zasedbi The Bad Seeds. Po dvajsetih letih je odšel vse bolj zadržani Blixa Bargeld, zamenjal ga je James Johnston (Gallon Drunk), le da James sploh ne igra kitare, temveč prispeva frenetično kričeče orgle. Tako je edini kitarist ostal Mick Harvey, ki je opravil veliko delo. Znajde se v vseh razsežnostih Cavove izraznosti, ki tokrat zajema praktično vse, kar je že izkazal na prejšnjih dvanajstih albumih. Harvey še posebej blesti v natrganih, v blues potopljenih, valečih pesmih baladnega predznaka, kjer prav kitarski vpadi poudarjajo organsko dinamiko skladb. V pesmih, ki ležejo v ušesa na prvi posluh, se ne sramuje preprostih prijemov, saj ve, da vsako predlogo iz cenenosti na koncu reši Caveova interpretacija.
Albuma naj bi bila ločeni celoti. Abattoir Blues (klavniški blues) je viharniški, brez dramaturške priprave poslušalca razoroži uvodna Get Ready For Love, pesem, ki je kakor napisana za koncertni vžig. Caveovim pozivom še pridruži gospelovski zbor, ki tokrat predstavlja potrebno novost, skupaj s preproducirano ritmično sekcijo dodaja to viharniško sestavino. Cave sam se pač ni veliko spremenil. Način, kako izpelje pesem kot tako, ostaja isti že vrsto let, zato so spremembe v zvočni strukturi še toliko pomembnejše, dodajo svežino tistemu, kar bi razvajeni poslušalec kaj hitro dojel za staromodno, preživeti, že slišano… Zato je podobno preračunljivo že na prvi album med 'klavniške' pesmi posejal nekaj umirjenih trenutkov, in ravno obratno je to storil na drugem, liričnem The Lyre Of Orpheus (Orfejeva lira). Vsak album se ponuja za posebno razpoloženje in priložnost, in da še vedno ne pretehta konceptualna preračunljivost. Že glede na skupno trajanje obeh albumov (83 minut), se je težko upreti pomisleku, da bi Cave kakšno pesem zlahka tudi izločil iz izbora in ostale objavil na enojnem disku. Tak kritiški pretres je pač vedno mogoč, manj uspele pesmi bi še vedno lahko prihranil za stran B singla. Kakorkoli, večina glasbe na albumih še vedno priča o izvrstnosti njegovega početja, in če bi le lahko odmislili vse njegove dosedanje plošče in ga premotrili kot novinca na sceni, hvalnicam zagotovo ne bi bilo konca. Tako gre to.
(Muska, oktober/november 2004)
Janez Golič
