CHRIS CONNELLY
Shipwreck
(Wax Trax, 1994)

V popularni glasbi se vse enkrat vrne. Večinoma pod vplivom izrazitih avtorskih osebnosti, torej tistih, ki so usodno zaznamovali dogajanje na več ravneh. Med te z lahkoto štejemo Davida Bowieja, stalno izmikajočega kameleona rocka 70.let, ki pa je kasneje le še na silo vzdrževal zanimanje medijev in publike. Kakorkoli že, njegova pionirska leta so pustila globok pečat v pojmovanju rocka kot kulturnega fenomena tega stoletja in mnogi novejši ustvarjalci povzemajo ideje velikega učitelja.
Chris Connelly še ni dosegel statusa vodilne persone sodobne pop glasbe. Njegovo predhodno pojavljanje kaj takega ni predvidelo, še več, kvečjemu ga je negiralo. Chris je namreč znan po sodelovanjih v obskurnih skupinah in projektih, zbranih okoli dveh kontraverznih glasbenikov - Ala Jourgensena in Martina Atkinsa, botrov skupin kot Revolting Cocks, Ministry in Pigface. Chris Connelly je v zadnjih letih doživel nekaj življenskih brodolomov, ki so ga skupaj z omenjenimi sodelovanji pripeljala na rob psihičnega zloma. Njegov tretji solo album Shipwreck ilustrira stanje njegovega duha in obenem razkriva želje po varnem zavetju tradicionalnih vrednot. Ta se kažejo tako v besedilih in predvsem v glasbi. Nič več podivljane igre trakov in pobezljanih elektronskih ritmov spremljanih s popačenimi glasovi na robu samodestrukcije. Connelly je Jourgensenu speljal še bobnarja Williama Rieflina in ob pomoči še dveh kitaristov in basista ponudil rock album sodobne produkcije in klasične strukture. Tu je še posebej izpostavljen artikuliran vokal, ki je premišljeno podprt z ustrezno glasbeno podlago. Počasnejše skladbe so skoraj sentimentalne poeme umirjenega ozadja, medtem ko energične izpade spremlja močan kitarski zvok in udar pravih bobnov. Manjka le edinstven občutek za pesem znotraj omejene strukture pop glasbe, tista komaj zaznavna ločnica, ki razmejuje povprečne od genialnih. Chrisu manjka le še korak, da bi ga lahko proglasili za novega Davida, a ravno ta korak je usodno določen z osebnim glasbenim karakterjem posameznega izvajalca.
(Tribuna)

Janez Golič