RAZLIČNI IZVAJALCI
CHICAGO 2018…It's Gonna Change
(Clearspot, 2000)
Še enkrat, kot že tolikokrat prej, se je stara celina izkazala z večjo naklonjenostjo do kreativnega glasbenega dogajanja v novem svetu, kot sami Američani. Pri nemški reviji Jazzthetik so v sodelovanju z neodvisno založbo Clearspot svojega človeka Wolfa Kampmanna poslali naravnost v Chicago, da na licu mesta razišče smernice tamkajšnje “scene”. Po dveh diskih zbranih eksluzivnih posnetkov bi lahko sklepali, da je Chicago dobil svoj vetrovni naziv prav po raznovrstnosti glasbene ponudbe; na prepihu so mnoge zvrsti, ki so z medsebojnim oplajanjem in močnimi avtorskimi posegi izgubile trdne žanrske značilnosti. Tortoise so med najbolj zaslužnimi za povečano zanimanje za čikaško sceno, ne le zaradi svoje izvirne zmesi ambienta, elektronike in rocka, sedanji in nekdanji člani skupine so v pomoč številnim drugim zasedbam, ali se izkazujejo s samostojnimi projektnimi podvigi. Druga središčna osebnost je Jim O'Rourke, za katerega radi pravijo, da se vedno ukvarja z vsaj sedmimi projekti naenkrat. Prav on je Wolfa popeljal do praktično vseh, ki v Chicagu danes kaj pomenijo. Sam mu je poklonil dva posnetka in še vsaj na dveh se čuti njegova producentska roka.
Zbirka se ponuja skozi prepletajoče sklope. Uvede jo Bobby Conn z brezskrbnim žvižganjem na lahkotno jazzovsko podlago, ki jo neopazno “podaljša” Sam Prekop. Njune namere se z Jimom O'Rourkom obrnejo v simbiozo z elektronskim podhtavanjem. Skozi natančen miks se uporabljeni instrumentarij podpira in dopoljnjuje do te mere, da poslušalcu z rahlo pokvarjeno percepcijo ne predstavlja več obskurnih zlitij. Tortoise prvič pritisnejo pečat v delu projektne skupine Toe 2000, ki napove zasuk v striktnejša jazzovska področja. Ta se kljub manjši tračni manipulaciji odprejo z Chicago Underground Duom in v core verziji še v minutnem izbruhu kvarteta Slam! Umirjajo akustični Pullman, ki z avtorsko dvojico sicer ne bi sodili na zbirko geografsko zaključenega področja (Curtisa Hurveya je član newyorških Rex in Chris Brokaw je ne dolgo nazaj še igral v bostonskih Come), a so močno povezani s čikaškimi glasbeniki. Ne manjka niti Bundy K.Brown, ki stalno obrača hrbet zanesljivi karieri in se raje poskuša v eksperimentalnih ambientalnih pasažah. Njegov Imagining Place je uporabljen kot glasbeno ozadje nizkoproračunskega filma, verjetno dokumentarca o sivih industrijskih naseljih. Kitarski ambient je prispeval še priseljenec Mick Turner, sicer tretjina avstralskih Dirty Three, da se prvi disk izteče v “značilni” čikaški fuziji, tako po generacijski kot glasbeni dimenziji v režiji ad hoc zasedbe Tricolor.
Za celovito predstavitev glasbene širine so Tortoise prispevali z digitalno natančnostjo nasekljan remiks skladbe Jetty še z albuma TNT. Bolj spoštljivo so pesem All Life Long preoblikovali na tradicijo ameriškega rocka naslonjeni Freakwater, za katere se zdi, da ne sodijo v izbor novodobnih stremljenj. Ampak, kako evidentno, v njihovih vrstah igra basist Kent Kessler, ki je stalni član še (vsaj) Ken Vandermark 5. Ali Rob Mazurek, ki ob svojih različnih Chicago Underground zasedbah tedensko izvaja session nastope z Isotope 217. Prav njihov koncertni posnetek sklene zbirko Chicago 2018 in dokazuje, da njihov učinek na ploščah še zdaleč ni plod studijskih manipulacij.
Wolf Kampmann je v kratkem času opravil veliko delo. V Chicagu se v teh širokih okvirih dogaja še marsikaj, a ključne koordinate so zabeležene. Dodatno vrednost daje zbirki njena ekskluzivnost, vsi so prispevali svoje neobjavljene posnetke, in to ne ostanke, ki bi jim nevemkoliko časa že ležali na trakovih, ampak so darovali večinoma nove stvaritve. Po celovitem zajetju geografsko zaokroženega recentnega dogajanja, je Chicago 2018 najbližje dvajset let stari kompilaciji No New York, ki jo je iz posnetkov newyorških no wave bendov zbral Brian Eno (spet evropejec, če Anglijo štejemo k stari celini). Niti Wolf sam se ni mogel izogniti primerjavi obeh središč in je za mnenje vprašal kar protagonista Sama Prekopa. Ta odgovarja: “New York odseva svet, kakršen je, Chicago ga odseva, kakršen bi moral biti”. Torej, čimprej si privoščite glasbeno vizijo sveta, večina naj bi jo odkrila šele v letu, zapisanem v naslovu te izjemne kompilacije.
(Muska)
Janez Golič
|