LEONARD COHEN
Dear Heather
(Columbia/Menart, 2004)
Ko si je Leonrad Cohen vzel skoraj 10 let odmora med albumom Future in prejšnjim Ten New Songs, smo to pripisali počasnemu odhodu v pokoj. In ko se je novi plošček Dear Heather pojavil brez posebnih napovedi, lahko le sklepamo, da Cohen pač ustvarja in objavlja točno takrat, ko se mu utrne navdih in ko se mu nabere dovolj pesmi za cel album.
Vsled tega si je v domači hiši zgradil snemalni studio, kjer večino glasbe pripravi in tudi dokončno odigra sam. Temu primerna je spremljava; cenena ritem mašine, starinske klaviature, celo saksofon je le simuliran na sintetizatorji – kar vse skupaj to glasbo pripelje na raven nevpadljivega zabavljaču na terasi obmorskega hotela in v boljših primerih, v kotu nočnega jazz kluba. Dokler… Dokler se ne oglasi Cohen sam. Z leti je njegov glas le še pridobil; postal je še globji, doni iz globin telesa kot odsev pomirjene notranjosti. Da, Cohen je na tem albumu izstopil iz slonokoščenega stolpa pesniške samozadostnosti, odprl se je, postal nekako dobrodušen in prizemljen. Res je kar nekaj pesmi posvetil umrlim literatom oziroma prijateljem, in ker je tudi Cohen letos praznoval 70. rojstni dan, bi lahko pričakovali bolj zagrenjen ton albuma. A ne, zdi se, da Cohen uživa v položaju, v katerem je, seveda na sebi svojstven način. Prav poskočnih pesmi od njega pač ne gre pričakovati.
Obenem vedno več prostora prepušča svojima pevkama Sharon Robinson in Anjali Thomas, oziroma sam napol recitira in le nakaže, kar naj bi bil refren, ki ga dokončno z izbornim soulovskim petjem oblikujeta omenjeni pevki. Zdi se, da sta v Cohenovem primeru njegova stolpa povezana. Ko je izstopil iz slonoščenega pesniškega stolpa, je obenem zapustil tudi stolp pesmi, vsaj takega, kakršnega je gradil doslej. Sedaj se niti ne trudi, da bi spisal všečno pesem zapomljivega refrena. Naslovna Dear Heather ima za besedilo le 4 verze, Morning Glory je dialog samega s sabo, tudi drugje večinoma le pomirjeno brunda in ostaja občutek, da bi take pesmi lahko pisal kar po tekočem traku. Ker pa so v ospredju še vedno besedila, vsaj ta skrbno izbira, tehta prave besede, odtenke sporočil… Oziroma, njegov stolp pesmi nima več trdne, vnaprej določene oblike, temveč se prilagodi vsaki pesmi, zamisli posebej.
Leonard Cohen je še vedno Leonard Cohen, prepoznaven med tisoči pisci pesmi oziroma interpreti. Dovolj je en zlog, in že smo v njegovem svetu. In če že ne celoten album poln izjemnih pesmi, je še vedno dovolj lucidnih, odprtih pesniških utrinkov, nekaj celo samoironičnih (Because Of), da mu je vredno prisluhniti.
(Rock Obrobje, november 2004)
Janez Golič
