Portret: COIL
V zgodnjih osemdesetih letih jima je malokdo napovedoval dolgo življensko dobo. Pa vendarle, ne le Coil, tudi vrsta njunih sopotnikov še dandanašnji vztraja in ustvarja predvsem zato, da zadovolji lastno dušo.
Raziskovanja 'mejnih' stanj so vse prevečkrat podvržena manipulacijam oziroma cenenim razlagam. Ko so podprta še z popularno-glasbenimi oblikami za hitro potrošnjo, se izgubi še zadnji primarni namen tistih, ki so si drznili pogledati onkraj. Duo Coil se zaveda tovrstnih zank in je v svoji silni zavezanosti lastnemu početju še kako previden. Skupaj z mnogimi grenkimi izkušnjami, iz katerih sta se mnogo tega naučila. Kot kaj je potrebno storiti oziroma čemu vsemu se je potrebno podrediti, da (p)ostaneš na vrhu popularnosti. Na vse to John Balance in Peter Christopherson nista pripravljena. Sta kvečjemu vse bolj zadržana, v vseh aspektih svojega delovanja. Ali kot pravi Peter Christopherson: “Imamo skrajne poglede na določene stvari, tako da nekateri upravičeno mislijo, da smo elitisti, nenavadni ali nesprejemljivi. Ampak te poglede čuvam le zase in ne pričakujem nujno, da bo večina uživala v stvareh, v katerih uživam sam. In obratno, pričakujem, da me oni ne bodo silili v način življenja, kot ga živijo sami” (Tape Delay, 1988).
Že v zgodnjih letih članstva v t.i. industrijski skupini Throbbing Gristle je Peter Christopherson vzporedno rezal pogačo v korporativnih rock okoljih. Bil je namreč član dizajnerske skupine Hipgnosis, ki je po naročilu risala ovitke plošč vsem poglavitnih mastodonom rocka iz sredine sedemdesetih let - Led Zeppelin, Pink Floyd, Genesis, Yes, Wishbone Ash… V nasprotju so Throbbing Gristle postavili na glavo vse okostenele rock konvencije, raje so na najbolj nadležen način razkrivali principe manipulacije sodobnih medijev. Njihova glasba ni bila prijetna za ušesa, kvečjemu obratno; bila je frontalni napad na slušne organe, psihična tortura prignana do izčrpanosti vseh pod znamenitim reklom “industrial music for industrial people”. Ko sta na prelomu v osemdeseta leta odšla dva ključna člana, kasneje znana pod imenom Chris And Cosey, so se ostali preimenovali v Psychic TV. Glasba je resda postala bolj prečiščena, konceptualno še bolj zaokrožena, kar programska, a drža nasproti prevladujoči politiki poenotenja je ostala nespremenjena. Le nesojeni vodja Genesis P. Orridge je v obsedenosti z vizijo novega mesije ostale potiskal v položaj zgolj scenskih delavcev. Najprej je odšel David Tibet, kmalu za njim Peter Christopherson in skupaj z njim še John Balance. Slednja dva sta takoj nadaljevala pod imenom Coil in do danes sta edina stalna člana zasedbe.
Prvi singel je tudi prvi dokaz njune posebnosti in doslednosti. 17 minut trajajoč uglasbljeni ritual How To Destroy Angels je zapisan le na eni strani velikega vinilnega singla. Je 'akumulacija moške spolne energije' in proizveden s striktno uporabo 'moških' gongov in mečev. To je bil poseg v področja, kamor si je le malokdo drznil pogledati, kaj šele jih želel raziskati. Prvi album nosi nenavaden naziv, ki ga razlaga Peter Christopherson v knjigi intervjujev Tape Delay: “Scatology je medicinsko obsesija s človeškimi iztrebki, ali kot bi zapisali tradicionalni leksikoni, 'obsesija z živalskimi strastmi in primarnimi instinki'. Torej je kombinacija obojega”. V prenesenih pomenih pa mnogo več. Časti nečisto, slavi nemoralno, razkriva podzavestne strahove, vsajene z dolgotrajno vzgojo zahodne miselnosti. Zgodbe, ali bolje fragmenti, se napajajo pri Marquisu De Sadu in cenenemu evropskemu S&M revijalnemu tisku. Glasbeno še vedno plačuje davek 'industrijski' preteklosti, s potujitvenimi efekti, militantnimi ritmi, zazankanimi sempli (tedaj še na trakovih!) in popačenimi vokali. Pravo moč zvoka je dodal gospod Jim Thirlwell alias Foetus (tu skrit pod imenom Clint Ruin) s produkcijo, avtentično podobo moške senzibilnosti pa Gavin Friday iz tedaj že razhajajočih se Virgin Prunes. Kasneje so na CD izdaji dodali še upočasnjeno izvedbo sicer Ed Cobbove Tainted Love, bolj znane kot prve velike uspešnice Soft Cell, in njihov Marc Almond je kasneje postal kar stalni gost-vokalist na njihovih ploščah.
Vzporedno s strogo zavezanostjo lastnemu početju, radi pogledajo v korporativna okolja, le da so pri tem karseda previdni. Prevečkrat so se opekli že na ravni neodvisnega založništva in na primer spor okoli pravice do ponovnih izdaj zgodnjih plošč z založbo Some Bizzare traja še danes. Prav tako so doživeli razočaranja z ameriško distribucijo Wax Trax, tako da je kot naročena prišla ponudba njihovega velikega ljubitelja Trenta Reznorja, da jim sam za ameriški trg izda album. Še več, v te namene jim je posodil svoj studio v New Orleansu in svojega snemalnega tehnika. Reznor je prvič stopil v stik s Coil po tem, ko je videl videospot za pesem Tainted Love, ki ga je odkupil za svoj arhiv celo newyorški muzej modernih umetnosti. To je bil šele prvi korak plodnega sodelovanja. Peter Christopherson je svoje izkušnje v vizuelnih prezentacijah lahko prenesel s snemanjem videospotov za Nine Inch Nails in kasneje za široko paleto izvajalcev, od 'bližnjih' Ministry in Gavina Fridaya do presenetljivo velikih imen kot so Paul McCartney in Van Halen. Dodatne cekine in jezo svojih pravih ljubiteljev si je Peter 'prislužil' s celostno glasbeno opremo za nekatere televizijske reklame. Sam se opravičuje. “Zadnje tri reklame, ki sem jih naredil, so bile za Nike. Imam spisek pritožb, ki so jih nama poslali naši ljubitelji, kako lahko sploh delamo za Nike, ker da izkoriščajo nerazvite dežele in kako lahko v istem stavku omenjamo Nike in Austina Osmana Spara. Ampak če živiš v Zahodnem svetu, so določeni kompromisi neizogibni. Ne bi propagiral nazadnjaških vlad ali cigaret in mnogih drugih proizvodov. Tekaške copate se mi vseeno zdijo relativno neškodljive” (Jon Whitey, 1997).
Manj ponudb je bilo za filmsko glasbo, ki sta jo Coil začela ustvarjati že praktično od začetka. Najprej za Dereka Jarmana in druge manj izpostavljene ustvarjalce, ki so jim nemalokrat dovolili uporabo njihove glasbe zastonj oziroma zgolj za zahvalo ob izteku filma. Težave so bile z velikimi. Bili so v igri za hollywoodski prvenec Cliva Barkerja Hellraiser, pa so se producenti tik pred zdajci ustrašili nelagodne glasbe, ki sta jo Coil pripravila za filmsko grozljivko (?). Raje so izbrali povsem običajen soundtrack. Trent Reznor je tiščal za vrat Davida Lyncha, da bi uporabil tudi Coil za film Lost Highway, pa je raje vzel velika imena. V Seven so Coil prisotni posredno, v filmu je uporabljen njihov remiks komada Closer iz repetoarja Nine Inch Nails, in ne glede na to, da je v rekonstrukciji uporabljenih veliko avtorskih zvokov, v odjavni špici ni imena Coil. Izviseli so tudi za Naked Lunch, kljub tesnemu prijateljstvu z Williamom Burroughsom, ki je prispeval nekaj svojih recitacij za dolgonastajajoči album Backwards.
Coil v veliki meri operirata s simboli. Mnogi so prevzeti iz preroških konceptov daljnega Vzhoda, starih religij in okultizma Aleisterja Crowleya. Coil med vsemi vlečeta vzporednice, jasen jima je pomen in namen ideoloških znamenj. Zato jih uporabljata le 'zase', puščata proste interpretacije, saj po njunem mnenju glasba ne spreminja sveta. Razen če ni zraven prilepljeno sporočilo, ki vsaj poskuša spreminjati zavest poslušalca. A v njihovem besednjaku ni visokoletečih sporočil, vse prevečkrat le-ta izgubijo prvotni smisel, čim jih posrkajo veliki mediji in presadijo v občo zavest. Postanejo floskula kot vsaka druga, brez subverzivnega naboja, zgolj še ena parola na TV ekranu.
Coil se le stežka spravijo k snemanju pravega, rednega albuma. Takrat stvari jemljejo hudo zares in snemanja lahko trajajo leta in leta. Za drugi album so potrebovali tri, a rezultat je kompleksno delo, ki ga zgolj z uveljavljenimi termini ne moremo uspešno opisati. Še vedno so tu elementi t.i. industrijske glasbe, ki pa se ji Coil vedno bolj odrekata. Čeprav: “Naziv industrijska glasba se nas ne tiče. Mogoče je v redu, ker bodo ljudje, ki imajo radi tovrstno glasbo morda kupili še kakšno našo ploščo. Nam to nič ne pomeni. Ne vpliva na to, kar počnemo. Lahko nas imenujejo kakorkoli želijo” (Compulsion, 1992). Idejno pa album Horse Rotorvator do skrajnosti raziskuje temne plati posameznikove psihe, Coil so odgrnili še zadnje tančice, ki prikrivajo podzavestne strahove in predvsem sebi pogledali naravnost v dušo. Izstopa madrigalna
Ostia, posvečena italijanskemu filmskemu režiserju Pasoliniju, ki je umrl v neraziskanih okoliščinah. Ali pridušena priredba Cohenove Who By Fire, ki še enkrat priča o širokih virih navdiha, ki peljejo Coil v vedno nova področja. Kot da bi s to ploščo odvrgli bremena, ki so jih tiščala že leta, je naslednji album v celoti svetlejši, a še vedno hudo raznolik in v mnogočem kontraverzen. Na dovolj odkrit način je nastal pod vplivom sintetičnih drog, kar razkrivajo že inicijalke naslova Love's Secret Domain. Tudi sicer Coil odkrito priznavata svoje eksperimente z drogami: “Kadarkoli najdeš kulturo z močno regenerativno glasbo, je to kultura s tradicijo misticizma in mističnimi posamezniki. Lahko bi rekel, da ni razlike med kemičnimi 'drugačnimi stanji', duhovnimi stanji in magijo. Psihedelične droge še posebej … odpirajo nekaj, kar resnično obstaja. V redu, vse izkušnje so subjektivne, drugih ni, ampak prostori, kamor greš s pomočjo teh drog so prav tako resnični kot na primer … Croydon” (Wire, 1998)
Ploščo uvede zvočni kolaž, naključno razrezani in zalepljeni trakovi z vsemogočimi posnetki. Ko zapoje gostja Annie Anxiety, stopijo Coil skoraj že v kabaret, in naprej še pogumneje v plesne vode s komadom The Snow. Nekaj tega je zagotovo prineslo zgodnje tehno (acid house) gibanje v Angliji, ki je bilo konec osemdesetih let še močno socialno pogojeno, in v moči samoorganizirane množice sta Coil videla del lastnega poslanstva. Kljub ritmično poudarjeni glasbi pa zanikata, da je njun namen ustvarjanje plesne glasbe: “Vemo, kako ustvariti plesno glasbo, ampak je zavestno nočemo. Do neke mere uporabljamo zvoke in ritme plesne glasbe, ampak pomen je drugje. V bistvu je to ritualna glasba” (Compulsion, 1992).
Ostanki s snemanja albuma Love's Secret Domain in temeljito spremenjeni zapisi z nje so nekaj kasneje našli mesto na samozaloženi plošči Stolen And Contaminated Songs, ki sta jo Coil tudi prodajala le preko poštnih naročil. Tako sta maksimalno izkoristila vloženi trud in se odrekla zajedalskemu poslovanju distribucij plošč. Podobno velja za številne kompilacije težje dostopnih posnetkov in vrsto stranskih projektov, ki jih glede na vrsto glasbe objavljata pod različnimi imeni (Black Light District, ELpH, Time Machine…). Za dušo in prave ljubitelje skrbita z ekskluzivnimi izdajami, kot na primer s singli, ki so lani po vrsti izhajali na prvi pomladni, poletni, jesenski in zimski dan. In v istem vrstnem redu sta jih umikala iz prodaje. Iz različnih razlogov sta se povsem odrekla nastopom v živo, razen pod posebnimi pogoji, ki jih razkriva John : “Nemogoče je reproducirati to, kar počnemo v studiju, ampak ko sem pomagal na nastopu Current 93, sem prišel na idejo, da bi morda postavili instalacijo ali pripravili občinstvo, da bi sodelovalo pri koncertu. Torej ne bi bili pod pritiskom, da moramo igrati uro in pol. Res se ne vidim, da bi igrali normalen rock koncert ali kaj podobnega” (John Whitney, 1997).Zadnji uresničen projekt je dvodelni album Musick To Play In The Dark. Tokrat sta se John in Peter tudi pod imenom Coil spustila v področja ambienta, z vsemi mogočimi pristopi. Elektronska drgetanja in šumi se mešajo z analognimi izvori preoblikovanimi do nerazpoznavnosti. Vokali običajno kar plavajo v zvočnem prostoru in ustvarjajo razpoloženja mistične razsežnosti, na katera se moramo posebej privaditi, da lahko v nih sproščeno uživamo. Glasbeni postopki so dokončno postali le način za doseganje razpoloženj in Coil tu vidijo možnosti za nadaljni razvoj: “Na našem naslednjem albumu bi radi uporabili več pravih instrumentov, kot violo, ali sredozemska tradicionalna glasbila, in jih mešali z elektroniko. Ali jih uporabljali kot analogne izvore. Nekaj kar počnejo LaBradford” (Jon Whitney, 1997).
Vendar je album Backwards tisti, ki bi Coil lahko odprl vrata v širši popularno-glasbeni prostor. Sedaj obljubljen za obelodanitev enkrat v letu 2000 je v svojih sedmih letih nastajanja postal eden najdlje nastajajočih albumov sploh, ki je v dolgotrajnem procesu prehodil že mnoge faze razvoja. Coil sta mnoge pesmi medtem že prearanžirala, nekatere zavrgla v celoti, posnela nove. Povabila sta skrbno izbrane goste, John je celo vzel nekaj lekcij iz petja, narejeni so remiksi… Kot da sta potrebovala dvajset let, da sta pripravljena stopiti med velike. Lahko verjamemo, da se bo vse zgodilo le po njuni volji in zahtevah.
(Muska, 2000)
Janez Golič
glej še ocene albumov: Love's Secret Domain, Stolen And Contaminated Songs, Unnatural History II
