Intervju: COMA STEREO


Coma Stereo, foto: Četrtič MED GALAKSIJAMI

Potiho, praktično brez vnaprejšnjih napovedi, je izšel že drugi album domačih kozmičnih rockerjev Coma Stereo. Kot to gre običajno, je aktualni plošček Transgalaktika bolj dovršen, in obenem bolj odprt, skoraj »spacey«, v primerjavi s prvim albumom Binary Ending.
Fantje iz Maribora so si tokrat vzeli več časa za pripravo dolgometražnega ploščka. Po eni strani so nekatere skladbe bolj urejene, udarne, medtem ko si drugje dajo duška z razpotegnjenimi, psihadeličnimi pasusi. Združujejo tako sodobne prakse novega rocka, kot se znajo naslonit na »staro« šolo, predvsem nemško elektronsko sceno iz sedemdesetih. Ta jim pride še kako prav pri ozvočevanju medgalaktičnega glasbenega potovanja, ki ne mine brez trših vmesnih pristankov. Kompozicije so delo celotne skupine, in tak je tudi sledeč pogovor.


Igrate glasbo, pri kateri je zelo pomembna struktura zvoka, podrobnosti, dinamika. Ste zadovoljni s posnetki na novem albumu, glede na to, da se v snemanja vse manj vlaga, saj nosilcev praktično nihče več ne kupuje.
S posnetki na Transgalaktiki smo zadovoljni, v končni fazi smo z njimi dosegli ravno to, kar smo si želeli. Veseli smo, da smo lahko končno v celoti snemali na trak in ponovno delali s Hrvojem Nikšićem. Vzeli smo si več časa kot pri prvi plošči in tako imeli več manevrskega prostora za raziskovanje zvoka. Ne bi se strinjali z dejstvom, da se v snemanja vse manj vlaga, saj kljub temu, da prodaja cedejev upada, ljudje glasbo še vedno poslušajo. Zato se kljub vsemu splača potruditi, četudi veš, da albuma ne boš prodal v milijonski nakladi. Menimo, da še vedno obstajajo poslušalci, ki bodo kupili originalen album, tudi če si ga bodo pred tem »nelegalno« prenesli iz interneta.

Vaš prvi album, Binary Endings je kot sem bral, izšel le na vinilu. Zakaj? Ste proti digitalni tehniki (glede na naslov), je to zato, ker je vinil bolj cenjen kot CD, težje ga je presneti…
Album ni izšel na vinilu, ampak v zelo omejeni nakladi na CD. Nato smo ga ponovno izdali na poljski založbi v digitalni obliki, kjer si ga je iz interneta moč naložiti brezplačno. Sami smo veliki ljubitelji vinila, vendar v končni fazi ne nasprotujemo digitalnim možnostim ponujanja glasbe, saj je tako dostopna večji množici.

V medijih vas skoraj niso omenjali, čeprav ste imeli kar nekaj nastopov, predvsem v tujini. Kakšno je vaše mnenje o medijskem spremljanju ustvarjalnosti novih rockovskih skupin pri nas, in posebej, kako se predstavljate vi?
Čas, ki bi ga porabili za »pompozno« medijsko samo-promoviranje, smo raje izrabili za igranje in organiziranje koncertov. Tako smo dobili občutek, da smo s tem naredili več, prav tako smo se publiki na koncertih približali bolj na osebni ravni. Kar se tiče medijev, menimo, da nekateri izmed njih ustvarjalnost novih slovenskih rockerskih skupin spremljajo, vendar večina čaka, da jih bendi kontaktirajo sami in potem naredijo majhen opis o njih ali kaj podobnega. Češ, napišemo kaj več o vas, ko boste nekoliko bolj znani v našem prostoru. Raziskovalno novinarstvo tako skorajda ne obstaja, bolj nekaka PR scena. In konec koncev, kolega od kolega od kolega, ki ti dela uslugo…

Na slepo bi težko kdo rekel, da ste slovenska skupina, ne pripadate določeni tradiciji slovenske glasbe. Ste takoj, od začetka, šli na globalni oder in posledično izbrali angleščino za jezik, v katerem prepevate?
Slovenije si v začetku skoraj nismo upali predstavljati kot potencialne publike za zvrst glasbe, ki jo igramo. Ne v smislu, da bi jo namerno zavračali, ampak bolj glede na dejstvo, da poskuša večina skupin v začetkih svojega delovanja poslušalcem ponuditi nekaj spevnega in sprejemljivega, s čimer se jim želi na nek način prikupiti. To nikakor ni bil in tudi ni naš namen, nas pa zelo veseli, da nas ljudje v Sloveniji vedno bolj odkrivajo in poslušajo. Eden izmed razlogov, da smo se podajali v tujino je tudi ta, da smo si v prejšnjih projektih nabrali veliko kontaktov iz tujine, zato smo te prednosti izkoristili že v samih začetkih. Angleščina je nekako prišla sama od sebe, uporabo slovenščine v prihodnosti pa nikakor ne izključujemo.

Skupine, ki igrajo podobno glasbo kot vi, so najprej začele z bolj preprostimi formami rocka, kar je bilo pač lažje igrati. Kako je bilo z vašimi začetki, imate »predzgodovino«?
Da, tudi mi smo začeli v raznih srednje šolskih in kasneje malo bolj resnih projektih, pri katerih je bila glasba bistveno drugačna, kot je sedaj, večinoma trša kot v Coma Stereo, je pa sedanja glasba nekako zrasla na ruševinah teh projektov.

Kako nastajajo vaše skladbe? Imate avtorja, ki naredi osnutke skladb ali vse nastaja kot skupinska izkušnja?
Ob polni luni vlečemo slamice. Tisti, ki potegne »takratko«, mora napisati nov komad. Ostali gredo medtem na pivo. Pobožne želje. Glasba večinoma nastaja kot skupinska izkušnja, ponavadi spontano na vajah. Ideje, ki so nam všeč, se potem razdelajo in dopolnijo na naslednjih vajah in tako naprej in tako dalje. Večino materiala sproti ubijemo, kar običajno predstavlja dolge bitke. Če komad v samem začetku ni zanimiv, se ga ne splača ubijati, saj nam bo mogoče všeč čez nekaj časa.
Nekatere pesmi nastanejo po treh vajah, spet druge potrebujejo pol leta, da jih dokončamo… odvisno od kompozicije in skupnih idej, kako lahko delce povežemo v količkaj sprejemljivo celoto.

Kako bi lahko pojasnili dejstvo, da se prav v severo-vzhodni Sloveniji pojavljajo skupine in posamezniki, ki eksperimentirate s teksturami, ste odprti, na nek način sodobni in obenem analogni (že razpadli Manul, ŠKM Banda, Kleemar…)? Ste povezani s temi skupinami ali katerimi drugimi slovenskimi skupinami, se počutite kot del določene scene?
Ne. Ne počutimo se del SV slovenske scene. Tudi s slovenskimi skupinami smo bolj malo povezani, z izjemo nekaterih skupin, s katerimi smo se skozi čas že dodobra spoprijateljili. Bolj sodelujemo s tujimi skupinami v okviru Solar Pulse Music, preko katerega organiziramo koncerte tujih skupin, ki igrajo v sklopu turnej in se nam zdijo zanimive. V Mariboru se trudimo, da bi ustvarili določeno sceno, takorekoč skoraj iz ničle. Na srečo imamo podporo Pekarne in nekaterih drugih prostorov.

Transgalaktika je še bolj »spacey« plošča od prvenca Binary Ending. Ima veliko analognih, napol ambientalnih delov, ki kličejo v spomin stare elektronske, predvsem nemške skupine (Tangerine Dream npr). Ste dejansko odkrivali to glasbo, da bi se približali temu občutku medgalaktičnega potovanja…
»Spacey« občutek prihaja iz kitar in klaviatur. To je Tomaževo in Sašotovo delo. Ritem sekcija se namerno skuša odmakniti od tega in ustvariti bolj direktne in kompaktne zvoke, kar iz nasprotnosti pravzaprav predstavlja jedro naše glasbe. Sašo je na Binary Endings igral kitaro, zato je bil zvok še bolj kitarski. Potem je prešel na analogne zadeve. Transgalaktika je tudi drugače strukturirana, v smislu kompozicije in občutkov. Nekaj pesmi je krajših in bolj direktnih. Tega na prvi plošči nismo počeli. Nemške skupine (Tangerine Dream, Neu!, Can, Cluster, Kraftwerk…) so že od nekdaj zasidrane v naših svetovih, vendar jih za Transgalaktiko nismo posebej raziskovali, kot tudi ne zavestno segali po njihovih vplivih.

Občutek imam, da album pripoveduje, ali »kaže« zgodbo, ali da je vsaj narejen z neko vizualno podobo zadaj. Kakšen, ali kateri film je to?
Morda Carpenterjev Dark Star, animirana serija Ulysses 31, Lucasov THX 1138, Close Encounters of the Third Kind, Pretty Woman z Julio Roberts ali kak drug film, ki vključuje zombije.

Koma je stanje pol-zavesti, in tudi vaša glasba se sprehaja med zasanjanostjo in budnostjo. Imate nekaj kot končno vizijo, kam bi radi še šli z glasbo ali v povezavi z njo?
Nasprotje med zasanjanostjo in budnostjo izvira iz samih članov skupine. Medtem ko želita Tomaž (kitara, vokal) in Sašo (klaviature) vpeljati še več eksperimentiranja z zvokom in teksturami ter pesmi tako rešiti pred ritmično policijo, ki jo tvorita Marko (bas) in Domen (bobni), želi ritmična policija rešiti komade pred nemelodiko in ritmiko, kot tudi pred obema članoma, ki jo tvorita. Končna vizija tako ostaja odprta in neznana, odvisno od tega, kam nas bo zaneslo v prihodnosti. Menimo, da nekam v viharje, iz katerih se bomo potem poskušali brezuspešno rešiti.
(Muska, julij-avgust 2009)

Janez Golič