COME
Avstrijska Radgona
2.maj, 1998

Thalia, foto: Janez Golič Kaj lepšega kot na praznični drugomajski dan prekrižariti Slovenijo po dolgem in počez (v skladu z novopečenimi prometnimi predpisi), da bi v avstrijski Radgoni ujela nastop ameriške skupine Come in domačih gostov Psycho-Path. Koncertna navezava, ki je obetala zanimiv glasbeni večer.
Sovražim akademske debate na temo kitarske glasbe in rocka kot kulture, ki izumira. Who cares! Mogoče se prav zato s še večjo ihto podam na pot, preverjat v živo delo ljudi, ki že leta delajo na polju umetniškega ustvarjanja rockovske glasbe.
In mogoče je nastop skupine Come, ene vodilnih zasedb z bostonske neodvisne rockovske scene, prava priložnost za to, da se razpišem o tako imenovani kitarski glasbi. Zakaj mi je kitarska glasba take kvalitete, kot jo izvaja skupina Come všeč, zakaj me Thalijina lirika vedno znova prevzame, zakaj sem jih želela videti v živo.
Zato prvič:
Thalia Zedek in Chris Barkow sta srce in duša skupine Come. Thalia vztraja na glasbeni sceni že od davnega l.1979. (Dangerous Birds, Uzi, newyorški Live Skull) Igra kitaro, poje, piše pesmi. Svojo popolno izraznost in umetniško svobodo je našla šele v skupni Come, ki sta jo ustanovila skupaj s Crisom l.1990. Chris Barkow, nekoč bobnar, potem kitarist in od albuma Near Life Experience tudi pevec in pisec besedil.
Plošče izdajajo pri neodvisnih glasbenih založbah Matador in Domino, s katerima sta oba zadovoljna, saj jima le te puščajo pri delu povsem proste roke.
Z zadnjim albumom Gently Down The Stream (ki so ga predstavili na koncertu), je skupini uspel povratek k glasbenim koreninam. Ustvarili so 73 minut brezčasne kitarske glasbe, ki se ti nevsiljivo zasidra v najtemnejši kotiček duše in tam za večno obstane. Glasba, ki se zdi včasih enostavna, grenko melanholična, vendar nikoli ne zdolgočasi, ne pade v rutino, saj te vedno znova preseneti z nenadnimi preobrati in z vso nepredvidljivo silovitostjo predvsem Thalijne jeze in jasne sporočilnosti bruhne na dan.
Chris, foto: Janez Golič Zato drugič:
Skupina Come s svojo glasbo skoraj gotovo ne bo pritegnila širše in sploh MTV populacije. Tako kot z zunanjim imidžem, kjer ni sledu kakršnegakoli trenda, rockovskega klišeja, nič, o čemer bi lahko napletali v kakšnem eseju o zunanji podobi in notranjem bistvu rockovskih izvajalcev, npr... Vse je (ali se zdi?!) tako prekleto čisto, preprosto in iskreno nenarejeno. Kot je bil npr. iskreno radoveden Chris, ko je pregledoval CD Psycho Path, ali pa Thalija, ko je pozorno spremljala nastop lendavske predskupine, ali oba, ki sta bila brez zadržkov pripravljena na intervju.
Zato tretjič:
Predskupina večera, lendavski Psycho-Path so znanim uspešnicam s prvenca dodali kar nekaj novih skladb, ki dajejo vero v prihodnost. Odziv pri publiki je bil navdušujoč; avstrijska mladina dodobra obvlada jiu-jitsu prijeme...
Še in še drobcev s koncerta, ki ti šele s časovnim odmikom dajo pravi vpogled v nek koncertni dogodek. Zapis. V tvoji glavi. Zapis. V tvojih očeh. Zapis. V tvoji notranjosti. Zapis. Na internetu, ki je pred vami...
(Rock Vibe)

Varja Velikonja