Intervju: COME![]() Spet združujejo ključne momente sodobnega ameriškega rocka, ki korenine črpa iz časov The Velvet Underground, sega preko kitarskih bravur Neila Younga, se dotakne masivnega udara Nirvane in vse začini z razpuščenostjo sodobnih lo-fi freakov. S tem, da je prihodnost povsem odprta, predvsem po zaslugi širokega duha obeh glavnih protagonistov skupine. Z njima sem se pogovarjal pred koncertom v avstrijski Radgoni, 2.maja 1998.
Je nova zasedba obenem tudi stalna, ali spet le začasna? Chris: Težko rečem. Daniel, bobnar, igra z nami kakšno leto. Bil je z nami že na snemanju novega albuma, živi v Bostonu in zdi se, da je uživa v tem, kar počnemo. On je zagotovo stalen član. Sasha igra bas kitaro z nami le na turneji, torej nekaj zadnjih mesecev. Živi v Nemčiji in igra še v drugih skupinah. Vem, da želi še naprej delati z nami. Težava je v tem, da nismo tip skupine, ki bi delala vsak dan v letu, tako da ne vem. Bomo videli. Winston, bas kitarist, ki je bil zraven pri snemanju plošče, živi v Bostonu in si prav tako želi delati z nami, v kolikor mu bo dopuščal čas. Torej, kar se tiče basistov, sta dva, ki bi želela sodelovati v skladu z možnostmi. Zakaj točno sta odšla Arthur in Sean. Mislim da prav po tistem sodelovanju s Stevom Wynnom? Thalia: Moral bi vprašati njiju. Nikoli nista povedala pravega razloga. Mislim, da sta bila sita stalnega ciklusa snemanja in nastopanja. Arthur ni nikoli rad nastopal. Bil je poročen in njegova žena ga je v bistvu podpirala, da je bil v skupini. Ampak on je bil res zapečkar. Ko smo bili na turneji, je vsaj petkrat na dan poklical domov… Chris: Zjutraj je poklical in rekel :”Dobro jutro”. Potem dopoldne, kakšen je hotel, po kosilu, kakšno je bilo kosilo… Thalia: Margaret ga je že spraševala: “Zakaj me kličeš”? Chris: In po koncertu zvečer je spet poklical in razložil, kakšen je bil nastop. Thalia: Res ni želel nastopati. Hotel se je redno zaposliti, kajti naše službe so bile zgolj začasne. Sean se je poleg glasbe ukvarjal še z drugimi stvarmi in mislim, da je obema glasba vzela več časa, kot sta se ji želela posvetiti. Sedaj igrata bolj za hobi. Imamo precej dolge turneje, lahko nastopamo skupaj tri tedne, vzamemo teden dni prosto in spet nastopamo. Ta turneja, na primer, teče že od februarja in bo trajala do junija. Kako to, da ste prejšnji album Near Life Experience posneli v Čikagu? Ima to kaj opraviti s Chrisovim igranjem v Codeine? Thalia: Pravzaprav ne. Spoznali smo nekaj teh ljudi, ko smo nastopali skupaj s skupino Rodan. Mac McNeilly iz Jesus Lizard je večkrat prišel na naše koncerte, ko smo igrali v Čikagu. Res smo mu bili všeč. In Bundy Brown je prišel zraven preko te Codeine naveze. Chris: Mislim, da sem najprej srečal Johna McEntira. Bilo je pred leti, ko smo šli Codeine in Bastro še skupaj na turnejo. Posneli smo celo en skupni singel. Tako sem prišel tudi do Bundyja. Ko sta odšla Arthur in Sean, sva s Thalijo že imela kup pesmi, ki sva jih želela posneti, in logično je bilo, da jih posnameva z ljudmi, ki jih poznava. Kevin in Tara (oba včasih v Rodan, op.a.) sta bila povsem normalna izbira. Tako sva razmišljala, da bi odšla v Čikago in posnamemo album skupaj. Obenem sta Bundy in John delala v studiju Idful, torej so bili vsi osnovni pogoji izpolnjeni - v Čikagu je bil studio in bili so glasbeniki. Thalia: Čikago je res krasno mesto. Ima veliko klubov, veliko krasnih prodajalen plošč in je tudi dokaj poceni. Najemnine so poceni, pivo je poceni… Res je cool kraj. Mnogi se selijo tja. Na internetu sem bral, da si Chris sodeloval z Bundyjem Brownom in Douglasom McCombsom v nekem projektu? Chris: Ja, snemali smo že novembra. Jaz, Bundy, Douglas in Curtis Harvey iz Rex. Skupina se imenuje Pullman in plošča Turnstyles And Junkpiles bo povsem akustična. Do tega je prišlo zaradi mojega prijateljstva z Bundyjem, še iz časa snemanja Near Life Experience. Takrat sva se dogovorila, da bova enkrat v prihodnje še sodelovala. Vadili smo v res sproščenem vzdušju. Bili smo v kuhinji tega ogromnega podstrešja, kjer sicer vadijo in snemajo Tortoise. V tisti hiši se res veliko dogaja. Medtem ko smo mi vadili v kuhinji, so Isotope 217 vadili v sosednji sobi, in še sobo naprej sta nekaj ustvarjala John McEntire in Jim O'Rourke… Obenem je John pomagal kot bobnar skupini The Spinanes. Ljudje se stalno sprehajajo iz ene sobe v drugo. Res cool. Thalia, pred Come si bila že v treh skupinah, in nobena ni bila prav dolgega diha. Kaj se je zgodilo z njimi? Thalia: Dangerous Birds in Uzi res niso trajali prav dolgo. Z obema sem posnela singel in potem smo razpadli. Želela sem biti v skupini, ki bi imela turneje. To je tudi eden od razlogov, zakaj sem se pridružila Live Skull. Objavili so že nekaj plošč, ko sem se jim pridružila, in všeč mi je bilo že, da smo veliko nastopali. Kljub temu sem z njimi v treh letih posnela dva albuma in singel. Delali smo izredno hitro. A nisem čutila, da je to res moja skupina. Prišla sem, ko so oni že delovali, obenem sem v skupini le pela in pisala besedila. Moje pesmi pa so se sčasoma vse manj vklopile v tisto, kar so sicer počeli, tako da… Obenem sem želela spet igrati kitaro. Rada igram glasbo, rada se prepuščem novim izzivom. Zabavno je. Kakšna je scena v Bostonu? Od rockovskih skupin poznam le Helium in Morphine. Temu bi pravzaprav težko rekli scena. Klubov je kolikor hočeš, a v njih se igra zelo različna glasba. Se pa vsi poznamo med seboj. Zgodi se, da na istem odru nastopi rockovska, klezmer in jazzovska skupina. Mi lahko igramo skupaj s skupino, ki dela povsem drugačno glasbo ali celo poskušamo narediti kaj skupaj. Veliko je jazzovskih zasedb, medtem ko širše znanih rockovskih skupin res ni. Chris: Ja, veliko dobrih skupin sploh ni objavilo plošče. Kako pišete pesmi? Skupaj s skupino ali prineseta na vajo že dokončane pesmi? Thalia: Zagotovo smo pesmi za zadnjo ploščo vadili skupaj. Precej bolj kot na prejšnjem albumu, ko smo pesmi skupaj vadili morda vsega dva dni. Nove stvari smo najprej predstavili tudi v živo, potem smo jih šele posneli. Večino pesmi napiševa jaz in Chris, skupaj ali vsak zase. Dokončamo pa jih skupaj. Chris: Veliko novega je prinesla prav ritem sekcija. Winston je od vseh basistov do sedaj morda najbolj tradicionalen, igra čiste basovske linije. Nekako je povezal vse skupaj. Zakaj ne tiskate besedil na ovitke plošč? Thalia: Tokrat jih nismo natisnili, ker je bilo na ovitku cedeja premalo prostora in bi bile črke premajhne. Normalno bi besedila zavzela nekih pet strani in iz tega bi nastala ena dolga pahljača. Nekatera besedila bi želela natisniti, druga bi morda natisnila le nekaj prvih verzov. Le toliko, da bi poslušalcev dobil približen vtis o pesmi. Za nekatera besedila smatram, da jih je potrebno poslušati skupaj z glasbo, le tako zares delujejo. Res je odvisno od posamezne pesmi. Ker, nekatere pesmi imajo besedilo le na začetku in ob koncu, vmes pa je daljši inštrumentalni del, in ko to natisneš na papir, učinkuje povsem drugače. Prispevali ste glasbo za eno poemu Jacka Kerouaca na tribute albumu skupaj z Johnnyjem Deppom? Kako ste prišli v stik z njim? Chris: Pravzaprav nismo. Snemali smo vsak zase. K vsemu nas je napeljal Kerouacov nečak, ki živi v bližini Bostona. Srečal nas je v klubu in povabil k sodelovanju, češ da bo na albumu cel kup znanih ljudi. Snemali smo že kar naslednji dan, kajti čez dva dni smo šli na turnejo s Kevinom in Taro. Najprej je bilo mišljeno, da bi posneli glasbo za ozadje branja Lawrenca Ferlinghettija. Na koncu so ga spremljali Helium. Zadnji trenutek je Kerouacov nečak namreč prišel z idejo, da bi posneli glasbo na recitacijo Johnnyja Deppa. Šli smo v studio in na sredino postavili velik zvočnik, iz katerega je prihajal njegov glas. Vse smo improvizirali, želeli smo le ujeti ritem z njegovo recitacijo. Zvenelo je v redu. Mislili smo, da bomo kasneje zares snemali skupaj z njim, ampak takrat je snemal film z Alom Pacinom in rekli so nam: “Veste, Johnny Depp je velika zvezda, snema s Pacinom, nima časa…”. Čez pol leta nas je nečak spet poklical in rekel, da je cela stvar Deppu sicer všeč, ampak bi rad še enkrat posnel svoj delež. Tako je šel še enkrat v studio in nasnel glas. Po moje je bilo to z njegove strani dokaj nesramno, kajti res smo se potrudili, da se ujamemo z njim. Nasnel je popačen glas, kar deluje nekako v neskladju z nami, čeprav se zdi, da so poslušalci celo stvar dobro sprejeli. Posnetek so vrteli tudi na velikih radijih in ga izbrali med vsemi tistimi znanimi imeni. Thalia: Njegova prva recitacija je bila povsem v redu, dokler je nismo mi “uničili”. Sedaj se sliši spodaj tisti prvotni glas - kajti snemali smo v živo, skupaj s tistim zvočnikom na sredini - kot nekakšen odmev. Morali bi mu odgovoriti, da bi sedaj še vi radi posneli vse še enkrat… Chris: Še vedno se nismo srečali z njim. Ampak, če ga srečam… mu jih povem eno ali dve. Res bi lahko bil bolj pošten. Glej, sodelujemo skupaj, pa ni želel spregovoriti niti besede z nami. Ampak on je nad nami, je velika filmska zvezda. Kako ste zadovoljni s položajem pri vaših založbah, Matador v Ameriki in Domino v Angliji? Chris: Jaz sem zelo zadovoljen. Ostajamo v distribucijski mreži Matadorja, kar popolnoma zadošča. Domino je popolnoma neodvisna založba, majhna, a zelo v redu. Lahko se pogovarjam z neposredno s šefi založb, z Geraldom na Matadorju ali z Lawrencom na Domino, ne pa le s kakšnim predstavnikom. Vedno sta v pisarni na voljo in v veliko podporo. Chris: Veliko nam pomeni, da lahko delamo kar želimo. Dajejo nam dovolj denarja, da snemamo točno takšne plošče, kot želimo. Ovitki so natančno taki, kot želimo. Nikoli nam še niso odgovorili, da jim kaj ni všeč in da moramo pisati sprejemljivejše pesmi in posnetke zvočno popraviti. Ali na primer naj prosimo Johna McEntira, da naredi remiks, ha, ha… Res delamo, kar želimo.Vse skupaj je krasno; naš položaj pri založbah, imamo dobro promocijo, distribucijo… Pri drugih založbah ne bi imeli tolikšne svobode. Bil sem že pri manjših založbah in tam so se že vmešavali… Prej si že omenil remiks. Kakšno je vajino mnenje o tem? Zadnje čase je tega res veliko. Thalia: V principu je v redu, iz originala narediš nekaj drugačnega. Je drugače kot snemanje pesmi. Lahko je ustvarjalno. Bi dali svoje originalne posnetke nekomu, da jih remiksa? Chris: Hmmm, ja. To bi bilo zanimivo slišati. Čeprav praviloma ne objavljamo singlov, album deluje kot celota. Obenem so remiksi postali trendovski. Ne poznam te kulture, ampak kaj veš. Morda čez tri, štiri leta naredimo jungle remiks, ha, ha… Nismo razmišljali o tem, da bi na primer poslali posnetke na Mo'Wax, da jih remiksajo. Ste šele sredi turneje in je morda za vprašanje o prihodnjih načrtih še prezgodaj? Chris: Rada bi posnela izbor naših pesmi le s klaviaturami in kitarami. Imela sva že nekaj takih nastopov, po tem, ko sta naju zapustila Sean in Arthur. Bil bi izbor z vseh naših plošč in bi ga objavila na dvojnem albumu. (Muska) MP3 odlomek/excerpt (17", 120Kb) Janez Golič |