Intervju: Katrin Radman (Coptic Rain)

Brez Katrin Radman bi bil moj prispevek o ženskah, ki se tako ali drugače ukvarjajo z rockovsko glasbo v Sloveniji, močno okrnjen. In to ne samo zaradi glasbe, ki jo skupaj s Petrom ustvarjata v matičnem bendu Coptic Rain, temveč tudi in predvsem zaradi njenega življenjskega stila. Ali drže, povezane z načinom življenja in mišljenja. In kar je neobhodno v tem polju umetnosti, tudi z zunanjo podobo, ki jo Katrin hote ali nehote ponuja v znatni meri. Je razpoznavna. Samosvoja. Z izdelanim zunanjim videzom, čeprav navznoter deluje tu pa tam krhka, na trenutke celo plašno naivna in včasih nesamozavestna.
Na pogovor je pristala po daljšem prigovarjanju. Saj, kot pravi, »nerada dajem intervjuje, glede na to, da sem še vedno podrejena miselnosti, da je vse skupaj nastalo zaradi Petrove genialnosti in da je konec koncev od obeh 'glasbeno aktiven' samo on. Kaj morem, zaradi takih stvari se še vedno sprašujem, zakaj se hočejo ljudje pogovarjati prav z menoj. Tokrat naredim resnično veliko izjemo in se v pogovoru s teboj odprem, kolikor globoko me povleče. Mogoče tudi zato, ker sem ocenila, da to ne bo samo eden izmed tistih intervjujev, ki pridejo ob novi plošči, ampak je tudi tebi resnično... za to. Za vsa občutja in sfere, kamor te glasba ponese…«

Vse skupaj se je začelo, ko sem se začela družiti s Petrom Penkom. Z Bojanom (Sexless, Niowt) sta imela idejo sestaviti bend, pa sta iskala pevko. Priznati moram, da sem se večkrat igrala z idejo biti pevka, ker instrumentov pač ne obvladam. Biti pevka v skupini in ustvarjati se mi je tisto poletje zdelo naravnost perfektno. Hotela sem biti aktivna, pridružiti se ustvarjanemu timu, brez furanja kakršnekoli glamuroznosti ali česa podobnega. Petrovo povabilo mi je dalo misliti. Zakaj pa ne? Izgubiti dejansko nisem imela ničesar, razen potrpljenja moje mame, ki pa se je v vsem tem času zelo dobro držala. Je pač vedela in čutila, da mi ne more oporekati. Začeli smo pozimi leta 1991. Začetki so bili zelo čudni in trajalo je kar nekaj časa, da sem se ujela v skupini. Zdi se mi, da sta Peter in Tomaž (ki je po albumu »ll:ll« začel z drugimi projekti) kar nekaj pretrpela z mano. Vmes so nastajali komadi, zmeraj več glasbe, za katero smo se odločili, da jo izdamo tudi na nosilcu zvoka. Podpisali smo za Machinery/M-Music. Hecno pri vsem skupaj je, da se pred podpisom za založbo nikoli nisem videla kot »glasbenico« oziroma ustvarjalko, ujeto v kolesa te industrije. Pa tudi glasbe v bistvu nisem delala s tem namenom. Bila mi je zgolj način izražanja in nikoli način »postavljanja«. Zgodilo pa se je, da so na naše delovanje dokaj hitro reagirali mediji, in potem se je vse skupaj odvijalo z neverjetno naglico. Priznam, da mi kot človeku godi, če v tisku preberem dobro kritiko, bodisi o skupini ali o meni, ampak nikoli nisem uspeha postavljala v ospredje do te mere, da bi samo zaradi tega želela nadaljevati. Z vsako novo ploščo ali novim projektom sem v bistvu raziskovala svoje notranje zmožnosti, koliko lahko napredujem, koliko se lahko še izboljšam. Kje so skratka meje moje ustvarjalnosti.
Zanima me, kakšno glasbo si poslušala kot otrok?
Odraščala sem ob glasbi Duran Duran, pa Wham!… Prva žepnina je šla za kaseto Madonne, pa Grandmaster Flesh-a, čeprav nisem imela pojma, za kakšno glasbo sploh gre. Vse skupaj je bilo precej impulzivno. Čisto preprosto, imaš lep dan, pa si zaželiš slišati nekaj novega. Čisto novega. V bistvu še danes odkrivam glasbo na tak način. Ali pa zaidem v CD trgovine in brskam za neznanimi stvarmi, ali pa deskam po internetu. Takrat, skoraj deset let nazaj, sem najraje poslušala radio, bodisi RGL ali Študenta.
Kaj te je pri glasbi najbolj vznemirjalo?
Neznano, še neslišano… Nenavadne kombinacije stilov. Zelo rada eksperimentiram. Rada sem menjavala okolja, predvsem zaradi spoznavanja novih ljudi, pa tudi zato, da sem si tako »širila svoja obzorja«. V šoli sem pela v pevskem zboru. Šele po tistem koncertu benda Cure v Ljubljani sem se začela resno poigravati z idejo o bendu in o glasbi. In sem poklicala Petra. Vse drugo je zdaj že zgodovina.
Kako danes gledaš na svoje začetke?
V bistvu sem še danes presenečena in začudena nad potekom dogodkov. Kljub velikim odrekanjem in »priučevanju« ničesar ne obžalujem. Zadovoljna sem. Dejansko se stvari boljše ne bi mogle odvijati.
Kako ocenjuješ svoj prispevek v delu in projektu Coptic Rain in v vseh njegovih naslednjih inkarnacijah?
Coptic Rain sva bila zmeraj Peter in jaz. Pesmi so nastajale različno, pač glede na situacijo. Oba sva pisala tekste in oba ustvarjala glasbo. Vzajemno. Včasih je on preigraval nove melodije ali pa sem sama imela kakšno idejo. Veliko komadov je povsem Petrovih, ampak noben posnetek, s katerim nisem bila zadovoljna, ni šel na album. V vsem tem času je bila moja edina »zahteva« ta, da morata tako tekst kot glasba vsebovati tisti »X-faktor«, s katerim se identificiram, . tako pri Coptic Rain kot pri April Nine…
Kdo so bile tvoje vzornice? Nekoč in danes? In kako ocenjuješ vlogo žensk v glasbenem poslu?
Vedno so me privlačili izrazit vokal in melodije, ki jih nisem slišala na radiu. Glede na to, da veš, kakšne nenavadne stvari so me facinirale, tudi veš, da so iz teh rastle ideje za nove skladbe in tudi sam pristop k ustvarjanju le-teh. Vzornice? Siouxsie Sioux zame več kot očitno. Kasneje Toni Halliday (Curve), Elisabeth Fraser, Gitane Demone…
Kar se tiče vloge žensk v glasbenem poslu, se mi zdi, da spol ni toliko odločujoč, ampak dejstvo, kdo stoji za tabo (založba, manager, PR agencije...). O tem ne razpravljam rada. Gre za preveč široko temo, glasbo pa še vedno dojemam zelo osebno. Gledano globalno, predvsem v komercialnem smislu, se mi zdi, da imamo še vedno opraviti z moško dominacijo, podobno kot v katerikoli drugi industriji. Je pač tako.
Kako je nastajal in se oblikoval glas Katrin Radman? Gre namreč za edinstven, impresiven, prvi ženski vokal v žanru, ki ga opredeljujemo kot, recimo, metal-industrijska glasba. In če je ta glasbeni žanr po moje kaj krvavo potreboval, je to dober ženski vokal. Čeprav je ta na posnetkih, resnici na ljubo, zaradi distorzije večkrat zmaličen do nerazpoznavnosti. Vokal ima v vaši glasbi podobno vlogo kot v jazzu, to pomeni, da je predvsem še eden od instrumentov.
Odkrito povedano, menim, da moj glas ni prav nič posebnega. Atraktivna in posebna sta kvečjemu pristop in obdelava vokala, t.i. postprodukcija. Težko bi dodala kaj več.
Koliko časa in pozornosti posvečaš svoji podobi?
Videz se mi zdi pomemben in za zunanjost rada poskrbim. Predvsem kadar gre za pojavljanje v medijih. Nikoli pa ni moja podoba grajena na prilagajanju okolici oziroma podrejanju sceni.
Koliko ti pomeni dejstvo, da si nekašen vzorčni model prenekateri najstnici, ne glede na to, da se že leta ne pojavljate v živo, praktično ne nastopate?
Lep kompliment, hvala. In kar težko verjamem, da je tako. Upam, da je to tako predvsem v smislu spodbujanja kreativnosti. Biti drzna v prebijanju meja norm okolja in posledično same okolice.
Kako ocenjuješ vlogo medijev v slovenskem prostoru, s poudarkom na predstavljanju popularne kulture? Vlogo slike in vizualizacije vaše glasbe? Vaši videospoti so skrbno pripravljeni, nekonvencionalni, nekaj najizvirnejšega, kar se danes ponuja na naših malih ekranih.
Z vizualnim delom ob »ustvarjanju in finalizaciji« našega zadnjega albuma The Last World sem začela nekako istočasno kot z glasbo samo. Gre za izredno oseben album. Je odraz zrelosti in večletnega dela in življenja z glasbo samo. Odraža cel spekter novih spoznanj, določenih izkušenj. Ima osebnost. Prav zaradi tega sem se odločila, da dodam glasbi tudi »obraz«. Želela sem biti prisotna pri vsem, kar določa album The Last World. Ves moj čas je bil usmerjen tudi in predvsem v tehnično realizacijo. Tokrat sem se povezala s prijatelji iz Nizozemske in skupaj smo delali na celostni podobi CD-ja.
Vloga medijev je seveda zelo pomembna. Predvsem zato, ker imajo levji delež pri uspešnosti projekta v glasbeni industriji. Tako kot v drugih panogah, igra tudi tu pomembno vlogo denar in ne kvaliteta sama. Izjeme seveda obstajajo, ampak v tem primeru na žalost ne potrjujejo pravila.
Vizualni del pa je v vsej poplavi novopečenih skupin in solo izvajalcev samo dodatek k boljšemu marketingu in posledično uspešnosti. Ni mi lahko dati mnenja o temi, ki je izredno obsežna in za katero iz izkušenj vem, da je zelo podrejena finančni vlogi.
Skupina Coptic Rain je pod taktirko Petra Vezjaka v koprodukciji RTV Ljubljana posnela dva videospota, April Nine – Radioactivity in Coptic Rain – Double Edge.
Ne glede na to, da je bend Coptic Rain skupen, živ mehanizem predvsem Petra Penka in tebe, se mi zdi predvsem vaš zadnji izdelek, album The Last World, izredno avtorsko močan. Čutim ga kot tvoj izdelek. V njem čutim žensko moč, pa ne samo zaradi prekrasne lirike (na trenutke se mi zdi precej avtobiografski?!). Kako je nastajal vajin zadnji album? A lahko potegneš neke vzporednice med njim in drugimi vajinimi albumi ? Koliko tebe je dejansko v besedilih na The Last World?
Res je. Album The Last World je predvsem moj album, zapis mojih izpovedi in skrivnosti. Nekoč sem čustva zakrivala. Za izpoved sem raje kot direktnost in odkritost uporabila situacijo ali dogodek. V zadnjih treh letih pa sem odkrila zame povsem nov, poseben svet, ki je rastel z novo ljubeznijo. Ta mi je dajala neskončno energijo in izzvala močnejši del mene, ki sem ga pred tem močno zatajevala. Mogoče je to tista ženska moč, o kateri me sprašuješ in ki si jo začutila v pesmih. Ne vem. Na vse skupaj sta zelo vplivali senzualnost in seksualna plat novih izkušenj. Po tehnični plati pa je to album, ki je enak predhodnim. Proces dela se ni bistveno spremenil, mogoče je bil le pristop drugačen. Govorim o moji predanosti. Vizija sklenitve »kroga« in obenem začetek novega obdobja. Prejšnja albuma (11:11 in Clarion's End) sta nastala malce pod pritiskom založb, zame sta bila skoraj nekakšno nujno zlo, in vendar ne morem reči, da sta povsem brez čustev in osebnosti. Ah, to je težko pojasniti…
Kako to, da ste plošče izdajali pri tuji založbi? Berlinska založba Machinery/Dynamica deluje v okviru ene največjih nemških metalnih založb Modern Music, za katero med drugim snemajo tudi Kreator in Killing Joke.
Takrat, v začetku devetdesetih let, je bilo praktično nemogoče pričakovati, da bi nas katerakoli domača založba sploh bila pripravljena poslušati, kaj šele izdati. Glasbeni žanr, ki smo si ga zamislili s projektom Coptic Rain, v Sloveniji skoraj ni obstajal, oziroma so ga poslušali samo v ozkih, skoraj izbranih krogih. Realizacija takšnega projekta je zahtevna, zato nam je bilo logično, da se obrnemo na tuje založbe, predvsem tiste v Nemčiji, ki na splošno veljajo za glavne za to zvrst glasbe.
Kaj bi se pri nas, v Sloveniji, moralo spremeniti, da bi skupina tipa Coptic Rain lahko nastopala, se tržila, se vrtela po radiu. Skratka ŽIVELA? Kako ocenjuješ razmere na tem področju?
Za glasbeno opremo radijskih postaj in glasbene revije velja, da lahko eksistirajo, če obdržijo repertoar a' la MTV. Potrebno bi bilo podreti standarde, ki se tičejo glasbenega izbora, kar pa je težko izvedljivo. V idealnem svetu bi to morebiti vzpodbudilo posameznike in bende k ustvarjanju nove, nekomercialne glasbe, s tem bi se razširili glasbeni okus, potreba in povpraševanje. S takim, medijsko (p)odprtim dejanjem bi Slovenija glasbeno zaživela veliko bolj polno, raznoliko… Govorim seveda o idealnem svetu.
(Primorska srečanja)

Varja Velikonja