COPTIC RAIN
Dies Irae
(Machinery, 1993)

S posebnim veseljem lahko obeležimo še en domači izvozni glasbeni produkt. Coptic Rain so izrasli iz vse bolj razvijajočega domačega "tehno" dogajanja, pa vendar je vodji večih vzporednih projektov (še Godgarden in April Nine), Peru Penku, uspelo najprej obelodaniti electro-core variacijo zmožnosti elektronskih pomagal. In ta res delujejo na vseh ravneh. Najprej so tu vokali, ki so zmodulirani do gornje meje razpoznavnosti in se tako odlično vklapljajo v celotni vtis popolne razrvanosti. Kitarski del je sicer odigran na pravih kitarah, pa vendar s studijskimi prijemi prevzet kot nosilec kompaktnega zvočnega zidu, ki ga podpirajo pobezljane ritem mašine in poudarja stalno šumenje informacijske vojne. Le mestoma se skozi nepopustljiv izraz odkrije rahel pridih ženske senzibilnosti, ki išče svoje korenine v mrakobnih melodijah angleškega temnega vala 80-ih let. Tu lahko iščemo slabosti, ki Dies Irae postavljajo nekam vmes - med silovitim, krčevitim ter nadvse zavzetim electro-coreom in artizmom, ki poskuša na silo dodajati vrednost na formalni ravni. Kakorkoli že, če bi Coptic Rain še malce odprli oz. sprostili ventile, bi jih z lahkoto postavili ob rob tujim proslavljenim protagonistom elektronskega hard-rocka oz. corea, Ministry ali Nine Inch Nails. Zato pa so Strelnikoff in Demolition Group končno dobili dostojne naslednike oz. sodobnike.
(Katedra)

Janez Golič