COPTIC RAIN
The Last World
(ORG/NIKA, 2000)

Coptic Rain se samosvoje zoperstavljata stehniziranemu svetu. Ne moledujoče, niti ne z neposrednimi sporočili (vkolikor pod to ne štejemo uvodno semplano parolo, za povrh iztrgano iz konteksta), temveč previdno izpostavljata ključne momente do skrajnosti. Do meje, ko je človeško naravno čutenje stisnjeno nekam med virtualno realnost in realnost kovinskih konstrukcij metropolisa.
V te namene jima odlično služi prevzeta oblika industrijskega rocka z odkloni v smer metalnega fraziranja, ekstatičnosti electronic body music in zmistificiranega gotskega simbolizma. Skozi krčevito glasbo, ki jemlje oddih le kot nov zalet, se ženski vokal prebije brez težav. Tokrat v dvojni, medsebojni prepleteni vlogi; poudarja že tako intenzivno glasbo in ji nasprotuje, kot izraz neuklonjivega duha, ki zmore stisk rok v sklepnem 'prizoru' negativne utopije 1984.
Večkrat nasneta kitara ob ponorelih ritem mašinah oznanja apokalipso. Vsega je preveč, preveč da bi dojeli. Lahko se le prepustimo toku zvočne mase, kot se ji prepušča Katrin v valovih zaklinjanj. V metalsko-industrijskih vrstah je redka izjema, a funkcionira tako v mejah pričakovanega kot v dodajanju senzibilnosti. Mestoma zaživi kot Siouxie Sioux ob spremljavi Ministry. Vdahne življenje v brutalno, skoraj brezčutno glasbeno tvar. Vzpostavlja ravnotežje. Na The Last World bolj kot kdajkoli prej. New Dawn vstane v zadnji svet z vso silo, ki jo premore domači studio pod nadzorom izkušene roke. Pod težo zvoka bi se marsikateri glas zlomil, utišal, umaknil. Katrin se brez strahu poda v boj, potegne glas iz iz globine grla, če je to potrebno, drugje, ko intenzivnost za malenkost popusti, izkoristi predah za subtilne izpovedi. Že znotraj posamezne pesmi se tovrstna razpoloženje menjajo in običajno sprostijo skozi energičen refren. V teku celotnega albuma krčevitost popusti v četrtem zapisu, v Purple Song, da bi skozi ponoven vzpon doživela vrhunec razčlovečenja v komadu Rio, položenega v usta gostujočemu pevcu Nickyju iz GodScard. Pomiritev pride v sklepnih zapisih, predvsem v napol akustičnem instrumentalu The Day That Passed. Dan se prevesi v noč, telo umiri, misli zbistrijo. Kljub moreči izkušnji ostane vtis – še zdaleč ni vse izgubljeno.
(Muska)

Janez Golič