CORNERSHOP
Judy Sucks A Lemon For Breakfast
(Ample Play, 2009)
Cornershop je v Angliji naziv za tiste trgovine na vogalu, ki so v lastništvu tujcev, predvsem Pakistancev in Indijcev. Ne pretirano priljubljene, ampak pri roki. Lastniki niso ravno podjetni, ampak za ugodno ceno prodajajo večino robe za vsakdanjo rabo, za kaj več in vrednejše, je treba drugam. Skupina Cornershop si skoraj ni mogla nadeti ustreznejšega imena. Ustanovitelj in avtor večine pesmi, Tjinder Singh, je po rodu Indijec, ampak glasba je že močno »angleška«, zahodnjaška. Sitar, značilno indijsko glasbilo, dodaja le še oddaljen zven znotraj prevladujočega rhythm'n'bluesa, hiphopa, britpopa in na aktualnem ploščku, gospela. Podjetnost je prav tako zadnja skrb skupine. Po nenadnem komercialnem uspehu pesmi Brimful Of Asha, in še to po zaslugi remiksa Fatboy Slima, niso na hitro kovali vročega železa. Pustili so ga, da se je lepo ohladilo in šele po petih letih objavili nič kaj visokoleteč album Handcream For A Generation in še sedem let je preteklo do aktualnega ploščka Judy Sucks A Lemon For Breakfast. Tega je skupina objavila pri lastni založbi Ample Play in priporočajo, da album nabavite prav v njihovi »trgovini na vogalu«.Album odpre pesem Who Fingered Rock'n'Roll, ki nosi bolj stonsovski kitarski rif od Rolling Stones. Ampak Tjinder Singh nikoli ne bo Mick Jagger, preveč ležeren je, nedovzeten za pozive k vroči zabavi. Kar je dvorezen nož. Tam, kjer pesmi »zahtevajo« angažma, in tega ni, Cornershop spodleti. Potem priredba Dylanove The Mighty Queen ne zveni dosti bolje od izvirnika in zagotovo manj prepričljivo od večine priredb drugih. Norwegian Wood so na albumu When I Was Born For The 7th Time rešili s petjem v hindujskem jeziku in poudarjenim sitarjem. Tu, v strogi kitarski izvedbi pač nekaj manjka. Šele ko se Cornershop spustijo v svoj značilni razpuščeni groove, glasba na aktualnem albumu funkcionira. Na videz brez pretenzij, lagodno, tekoče. Jutranje sesanje limone ne pomaga, Tjinder vmes tudi zakašlja, še večkrat pa streže z opisi pop-kulturnih fenomenov, napaja se s »cenenimi« izdelkih za široko porabo, pravzaprav tu najde glavni navdih oz. citat. Le za vzorec znajo biti Cornershop eksperimentalni, ko brezbrižni plesni korak presekajo s skoraj tehnoidnimi miniaturami in posamplanimi dialogi iz bogsigavedi katerih filmov B ali C produkcije. Poseg ne moti, album je eden njihovih bolj zaokroženih in vsaj iztekel bi se v nekaj povsem drugega, če…
Cornershop se v izdelanih pesmih ves čas sukajo okrog arhetipske vrste akordov. V izčiščeni verziji jih slišimo v edini širše znani uspešnici Brimful Of Asha, ki se je očitno niti po 12 letih ne morejo »rešiti«. Breme »čudeža ene uspešnice« so tokrat razporedili na skoraj 17 minut sklepne gospelovske epopeje The Turned On Truth. Tjinder je tokrat daljše besedilo položil v usta ženskemu zboru in vaja zdržljivosti je zanimiva samo prvič, ko se prepričamo, da je celotna skladba le ena dolga mantrična zapoved. V drugo že izgubimo nit, ali budnost. Potem lahko razumemo album kot zapis dneva v življenju Cornershop. Še večja umetelnost je v sedmih letih posneti album, ki zveni, kot da bi skupina zanj porabila sedem dni. Tudi to so Cornershop.
(Muska, september-oktober 2009)
Janez Golič
