Cosey Fanni Tutti: Art Sex Music
(Faber&Faber, 2017)

Takole zapiše v kratkem uvodu v svoji obsežni avtobiografiji Cosey Fanni Tutti. In nam poda zgolj tehnični, zunanji okvir življenja danes 65-letne umetnice in glasbenice. 500 drobno popisanih listov razdeljenih na sedem poglavij. Dokaj kronološko pisana biografija, ki jo mestoma prekinjajo, osvežujejo avtentični dnevniški zapisi. Spretno in domiselno so vpeti v tok pripovedi, ki se tako ne prepušča spominom, ne obuja le lepih zadev in ne pozablja na grde, tesnobne, mrakobne čase. Biografija pisana v prvi osebi polnokrvne, pogumne ženske, ki je na določenih postajah svojega življenja znala reči NE ustaljenim vzorcem vedenja, institucij, družbenim normam.
Začelo se je, kako tipično, v osnovni celici, v okviru družine, ko se nedvoumno in odkrito upre strogi konvencionalni očetovi vzgoji. Lahko bi ravnala drugače, lahko bi... ampak potem ne bi bila to Cosey. Kaj je torej tisto, kar nas ločuje, kar nas definira, kar nas oblikuje? Koliko se s časom dejansko spremeniš tudi ti? So spremembe nujne? Ali se kot osebnost razvijaš, oblikuješ, ali miruješ, ali spet drugič kot feniks v vsej svoji prvobitnosti privreš na plan z vsemi svojimi značajskimi lastnostmi, sposobnostmi in radovednostmi? Koliko je v tem kontekstu avtobiografija pravzaprav fikcija in obratno fikcija dejansko realnost življenja? Koliko prepotrebnega upora in želje po raziskovanju lastnih horizontov prinesemo na svet in koliko tega je kasneje poteptano na pragu adolescence... in to s strani ljudi, ki naj bi ti bili najbližji, domačih in bližnjega okolja.
Oče je želel, da bi se rodil Christopher, toda ne... rodila se je Christine Newby. Carol je bilo srednje ime... kasneje so prišli vzdevki Tuppence, Sputnik... in še kasneje Cosmosis, Scarlet in Cosey. Toliko imen, toda samo ena „jaz“.
Bil je 4. november 1951, mesto Hull v Angliji, tretje največje pristanišče v Veliki Britaniji. Naklonjenost glasbenim eksperimentom in zvoku pripisuje z veliko naklonjenostjo prav družinskim genom, glasbenemu talentu strica Mikea, maminemu nenehnemu petju in očetovem zanimanju za elektroniko. V obdobju šolanja izpostavi lik učiteljice Miss Kirton, ki jo je opogumila, da raziskuje preko omejujočih družbenih ovir. V njej je prepoznala določene odlike in ji je zato popuščala na drugih področjih, predvsem vedenjskih. Bila je praktično prva oseba, ki ji je v rani dobi otroštva (12 let) vlila prepotrebno zaupanje, da se sooči z odprtostjo in samo izražanjem.
Skozi knjige, ki jih je brala, stripe, ki so jo navdihovali, glasbo, ki jo je poslušala, se premikamo po pokrajinah mladega dekleta. Piše se leto 1969, leto, ko so ji ženske glasbenice kot Joan Baez, Joni Mitchell, Janis Joplin, Grace Slick in Nico, odprle nov svet. Pele so o spremembah, tako v svetu kot tudi njihovih lastnih emocijah. Dobila sem prostor, kjer sem se počutila doma. Obdobje prve resne ljubezni, izguba nedolžnosti, čas, ko se ji je zdelo, da je vse mogoče.

Imenoval me je Cosmosis, potem ko me je prvič videl, zapiše v dnevnik novembra 1969. Vzdevek, ki ji je bil všeč, je kmalu skrajšala v Cosey. V življenje vstopi Genesis (s pravim imenom Neil Megson), glasbenik, načitan mladenič, dobitnik študentske nagrade za poezijo, ki so ga pravkar zabrisali z Univerze v Hullu, arhetipski revolucionarno boemski tip umetnika, ki je živel svoj alternativni življenjski stil, v katerega jo je neizmerno vleklo. Bil je tako lep. Njegove oči so bile sinje modre, lasje temno rjavi in barva kože v čistem zlatem odtenku. Tako lepo se je smejal... nič se ne more primerjati s temi mojimi občutki... Srečanje, mladostna zaljubljenost, očaranost, bližina duha, sorodnost duš ju zavrti v opojen ljubezensko kulturni umetniški kalejdoskop. Vzajemno se navdihujeta, podpirata, občudujeta. Življenje živita v skladu s filozofijo, „Življenje je umetnost“, skupno soustvarjanje, vsakdo je umetnik, kostumi, rituali, igre, poulično gledališče, zavračanje konvencij in naklonjenost seksualni svobodi. Kar z drugimi besedami zaobjema njun umetniški koncept, delovanje umetniškega kolektiva COUM Transmission, s svojim logom in številnimi nastopi, goloto, provokativnimi seksualnimi igricami v živo z vsemi pripadajočimi telesnimi tekočinami, improviziranimi umetniškimi in gledališkimi in glasbenimi predstavami.
COUM filozofija dejansko postane njuna praksa. To hkrati pomeni začetek njunega novega turbulentnega obdobja, ki s premori ustvarjanja, noise kolektiva in začetkov tako imenovane industrijske godbe znane pod imenom Throbbing Gristle sredi sedemdesetih traja vse do dandanašnjih. Vmes je Cosey sprva za preživetje začela z nastopi v klubih, kot striptizeta, barska plesalka, kasneje kot porno igralka v hardcore in stripcore filmih. Še vedno smo v zgodnjih sedemdesetih. Zdi se mi, kot da je tudi na tem področju Cosey iz svoje zgodaj prebujene seksualnosti, ki se jo močno zaveda, iz svojega lepega telesa in umetniškega, nekonvencionalnega poriva iz sodelovanja s COUM, iz svoje porno zgodovine naredila čudovit umetniški akt. Ves čas smo se v bistvu igrali z idejami... Nastajal je lasten portfolijo, ki sta ga skupaj z Genom skrbno zbirala in uokvirjala objave njenih strip nastopov, ki so jih objavljale takratne revije. Skratka, delo v porno klubih je ponotranjila in ga integrirala v samosvoj umetniški akt. Dobesedno od blizu in na lasti koži se je spoprijela z vsemi tabuji, stereotipi in zlom, ki poganja to vrsto vojerizma. Vrhunec je njeno delo doseglo v razstavi Prostitution iz leta 1976 v ICI v Londonu. Predstavi, kjer so subverzivno nastavili ogledalo družbi, predstavi, kjer so v ekstreme razstavila intimnost, kri, bruhanje, rabljeni tamponi, fotografije iz porno revij, po krvi dišeče dilde, kastriranje Chrisa na odru, kar je bila kaplja čez rob. „Izmečka civilizacije“ je bila oznaka, ki so jo jima prilepili moralistični torijci. V prihodnosti jim je to paradoksalno zaprlo pot v klasične hrame kulture, so si pa zato Throbbing Gristle notorični sloves vse bolj uveljavili v bolj alternativnih vodah. Po ostrih kritikah in žaljivkah v množičnih medijih po zloglasni razstavi Prostitution se ji dokončno odreče tudi mama. Stiki s starši so v celoti za vedno prekinjeni. Cosey se ne udeleži niti očetovega pogreba, prisostvuje leta kasneje le maminemu.

Cosey ostane sama s svojo umetnostjo, Genom in somišljeniki. Toda ostanimo še malce doma, pri Cosey, kjer se stanje zaostruje. Oče ne prenese hčerine svojeglavosti, ne dopušča njenih želja, v kali zatre vsakršno misel na šolanje na umetniški gimnaziji. Ker ga ne uboga, ji preti. Ker ne študira, mora v službo. Ker izgubi službo, jo oče hladnokrvno vrže na cesto. Izredno močan trenutek v življenju mlade Cosey, ko se zaradi zvestobe sebi in ujetosti v lastne sanje in želje ne pusti ujeti v konvencionalne spone patriarhalnega sistema, institucij šole, da o mamini vlogi v družini ne pišem posebej. Veliko besed je Cosey namenila orisu takratnega vzdušja doma, hladnosti in strogosti z očetove strani in blagohotnega maminega vpliva. Ki pa ni bil dovolj, da preseže ta notranji boj, ki se je bil na osi oče/hči. Brezsramno jo oče postavi na cesto. Bil je januar 1970, čas, ko si je našla svoj prostor, sobico na ulici Wellingtone št. 17, nasproti Genove.
Čeprav nekje globoko gloda črv dvoma glede Gena in njune zveze, ji v danem trenutku ne preostane drugega. Odrezana od doma je njeno zatočišče postal skvot, kjer je v zgodnjih sedemdesetih letih v popolnosti dopolnjevala Genovo filozofijo COUMa.
COUM namreč ni bila samo „skupina“, temveč veliko bolj gibanje, družinski kolektiv različnih ljudi z vseh življenjskih vetrov, kjer je vsak od nas raziskoval in izživel lastne fantazije ali obsesije z namenom, da dosežemo kreativnost in samozavest in zaupanje kot umetniki, v nasprotju in ne glede na konvencionalne običajne kriterije, po katerih se določajo „umetniki“. Šlo je za egalitaren koncept, vsaj v teoriji in namenu.

Resnica je vedno skrita nekje vmes. Čeprav aktivna in ustanovna članica v COUM in kasneje Throbbing Gristle, je njen vložek v rokovskih publicističnih delih še vedno pogosto nemarno izpuščen. V ospredju je vedno in pogosto le ekscentrični Genesis, Cosey ob Petru Christophersonu Sleazyju in Chrisu Carterju je umaknjena v ozadnje.
Vedno me je zanimalo, kako in koliko se v umetniških združbah kdo napaja, oplaja in črpa. Neznosno težko je to določiti, še posebej, če je na razpolago samo ena plat medalje; moški popis zgodovine pop kulture z vsemi možnimi odkloni in prikloni je neskončen. V ospredju je agresivni, ego princip, ki sicer ne izbira spola, vendar je večinsko šovinistično prevladujoč. In obvladuje vse pore življenja, profesionalnega, kjer si močnejši del (moški) lasti kreativni output, do osebnega dela, kjer sta romantično vpletena oba glavna protagonista. Ljubezen, strast, naklonjenost, sprejemanje drug drugega v celoti, toleranca in dopuščanje prepotrebnih svobodnih prostorov izbire so trd oreh tudi v parih, kjer se utopično zdi, da gre za preseganje teh banalnih in vendar tako naporno prežvečenih vzorcev sobivanja. Toda ne glede na vrsto novih detajlov, ki razkrivajo tudi manj všečne karakterne lastnosti glavnih protagonistov, avtobiografija z nezmanjšano hitrostjo niza nizke udarce v življenju obeh. Mit in realnost sta zgolj premikajoči se zrcali, v katerih je bolj ali manj lovila odbleske, ki so se sproti pojavljali. Prigod je nešteto, tudi v predvidljivih odtenkih klasičnih žensko/moških razmerij, dramsko osupljivih, nevarnih.
Brskanje in lomastenje po osebnih stvareh, tudi v primeru zapisa avtobiografij, je nedvomno stvar, ki na prvo žogo poteši notorično že(l)jo množic po škandalih, v glavnem pa pušča zgolj in le hipotetično izvotljen vojerizem in slab, cenen priokus. Cosey se v svoji pisavi temu spretno izogne, dasiravno minucioznemu nizanju Genovih šikaniranj in malverzacij ni videti ne konca ne kraja. Na vrhuncu kaotične, predvsem v medijih izpostavljene notoričnosti umetniške poti benda TG, Cosey zapusti Genesisa. Cosey si tudi na tem področju mukoma in hrabro izbori svoj prostor, svojo pot in sledi nareku srca. V njenem življenju je bil Chris Carter (my heartbeat, ga imenuje v posvetilu) prisoten že dolgo, nenazadnje kot eden najpomembnejših članov TG, toda sčasoma je v popolnosti zajel tudi njeno srce. Leta 1981 TG razpadejo, Cosey in Chris nadaljujeta svojo pot kot duo Chris & Cosey.

Tudi in predvsem s tega vidika je pripoved in zgodba Cosey Fanni Tutti izjemno pomembna. Ker jo umešča na zemljevid umetnosti seksa in glasbe s tako izrazito žensko močjo in pogumom, ki osuplja. Moje življenje je moja umetnost. Moja umetnost je moje življenje, je fraza, ki jo je Cosey posvojila, da bi tako definirala svoje življenje in delo. Značilno in malce presentljivo v svojem slogu zavrača tudi konformističen pogled na feminizem. Raje piše svojo zgodbo in na križiščih svojega življenja ubira vedno, zdi se na prvi pogled, najtežjo pot. Abortus pri rosnih letih, načini preživetja in sobivanj, interakcija z okoljem, ljubimi, delom. Neštete pastmi, s katerimi se je spopadala, jih ponotranjila, pragmatično predelala, koliko šovinizma in odkritega seksizma ji je bilo navrženega, vse to in še več je podrobno napisano. Da se ve, tudi v letu 2017, kako težko je bilo ženskam v letih med 1950 in 1960. In kako drugače se je feminizem živel v sedemdesetih in v kakšnih oblikah se nam kaže danes.
Cosey piše brez dodatnega moraliziranja, hladno navrženo, počasi, tako da ti kot oseba dobesedno zleze pod kožo. In ko berem njene zapise o zgodaj prebujajoči se seksualnosti, o tem, kako je to zgodnje skelenje transformirala zdaj v vsakdanji kruh, zdaj v umetniški artefakt, ali obratno ali hkratno, se mi vse bolj dozdeva, da kljubvsemu, paradoksalno, piše nehote svoj osebni feministični manifest, v stilu, kako rada bi nam, ženskam povedala, kako sem živela seksualnost, kajti to ni le osebno, temveč tudi politično vprašanje. V tem kontekstu se mi zdi, da se Cosey pravzprav ne razlikuje veliko od Simone deBeauvoir.
Toda zgodba ima zanimivo poučen konec. Po 41 letih se na zemljevid popularne kulture in umetnosti končno umešča prepoznana ustvarjalna dediščina celotne COUM produkcije in glasbena produkcija TG. Rojstno mesto Hull, ki jo je leta 1976 brezsramno izpljunilo, je v svoj kulturni program za leto 2017 uvrstilo razstavo Coseynih fotografij in COUM aktivnosti.
Umetnost, seks, glasba, ali povedano drugače, kako se lahko v popolnosti osmišlja lastno ustvarjalno pot. V primeru Cosey Fanni Tutti je vseskozi šlo za komunikacijo in za premišljeno grajenje neke osebne, profesionalne umetniške poti. Posluževali so se različnih načinov komunikacije in interakcije z somišljeniki, zainteresirano publiko bodisi v umetniških akcijah, ali vizualnih ali glasbenih dogodkih.
Krog je sklenjen, piše Cosey. Vrača se v rojstno mesto, kjer se je vse skupaj začelo.Tokrat kot priznana umetnica tudi s sveže napisano avtobiografijo. Da ne bo pozaba hitrejša od spomina.
(Rock Obrobje, maj 2017)

Varja Velikonja