Cosey Funni Tutti:
RE-Sisters
The Lives and Recordings of Delia Derbyshire, Margery Kempe & Cosey Fanni Tutti
(Faber & Faber, 2022)

Leta 2018 je Cosey Fanni Tutti (1951) pisala glasbo za film o Delii Derbyshire (1937 - 2001), ki jo je od vedno občudovala, toda nikoli povsem raziskala njenega življenja. Igrano dokumentarni film The Myths & Legendary Tapes je režirala Caroline Catz, ki nastopa tudi v vlogi Delie, k sodelovanju pa je povabila tudi Cosey. Premišljeno in z veliko ljubezni sta speljali projekt, poučen in v vseh pogledih zanimiv prikaz življenja skladateljice, matematičarke, pionirke BBC Radiophonic Workshop (BBC radiofonska delavnica), glasbene vizionarke, ki je življenje plast za plastjo navdihujoče kreirala v novih, dotlej še ne slutenih zvočnih pokrajinah. Po njeni smrti so ob prenovi hiše na podstrešju slučajno našli 267 trakov stlačenih v škatlah; ogromna, dragocena zapuščina, ki je zaprašeno čakala. Kako žalostno znana zgodba nadarjenih umetnic, ki si samostojno in v večini zgolj v samoti lastne duše utirajo pot v večnost. O pisanju soundtracka za dokumentarec Cosey zapiše: „Kompozicije je navdihnila raziskava audio arhiva Delie Derbyshire, njenih originalnih kompozicijskih zabeležk in tehnik, ki so v kombinaciji z mojim občudovanjem in ljubeznijo do njenega dela našle pot v moje delo v nastajanju. V bistvu je šlo za močno zavezništvo najinih senzibilnosti.“
In bolj kot je Cosey brskala po arhivih, bližje je občutila pot predhodnice. Dostopni so ji bili tudi arhivi na Univerzi Manchester, kjer je poleg Delie spoznala osupljivo zapuščino eksperimentalne glasbenice Daphne Oram. Da, to je tista Daphne, ki je preroško napovedala, da bo v bodočnosti komponistka skladala direktno v zvok (in ne orkestru, npr.). Poklicali so jo, da v petdesetih letih prejšnjega stoletja zažene BBC Radiophonic Workshop (1958), ki je bil uradno del BBC. Njen delež je neprecenljiv, saj pri BBC takrat niso hoteli elektronskega glasbenega studia. Tu so bili kasneje prvič producirani zvočni efekti in melodije za televizijo in radio; vse skupaj je zvenelo kot sodobna, moderna magija.
Toda, potopimo se spet v branje knjige RE–Sisters. Cosey je navezala stike s peščico še živečih Delinih prijateljev, umetnikov, med drugim tudi z Brianom Hodgsonom. Sočasno igra in komponira glasbo za igrano dokumentarni film, soundtrack kmalu izide tudi na albumu. Ampak s tem zgodbe še ni konec. Podobno kot se v življenju pogosto zgodi, je Cosey istočasno brala tudi knjigo Margery Kempe Book. In odloči se, da celoten proces raziskovanja minuciozno popiše v knjigi RE–Sisters: The Lives and Recordings of Delia Derbyshire, Margery Kempe and Cosey Fanni Tutti.
Zapuščina Delie Derbyshire in srednjeveški svet Margery Kempe (1373-1439) sta postali njena večmesečna delovna stalnica. V nekem trenutku so se svetovi vseh treh, tudi avtorice, premešali v točki, kjer je Cosey zaznala močno bližino, stičišče. Pa bodisi to imenuješ trma, verjetje v svoje poslanstvo, da kljub vsem preprekam, družbenim, osebnim, poklicnim, na polju, kjer se počutiš najmočnejša, izvirna in najboljša, utreš svojo linijo. Delaš svoje stvari, izživiš lastno vizijo, pogosto tudi na račun in na meji lastnega življenja. Skratka, začelo se je fantomsko sodelovanje Cosey z izbranima Delio in Margery; izmenjava idej skozi čas, vzporejanje dogodkov, iskanje stičnih točk, osvetlitev družbenega okolja, kodov, norm, ki so vedno in so še tako nenaklonjeni izstopajočim posameznicam.
Cosey Fanni Tutti se je prijazno odzvala mojemu vabilu, da mi še posebej osvetli sam princip pisanja knjige, vse dileme in ključne izbire odločanja, kaj postaviti v ospredje in kaj (iz)pustiti iz ogromnega nabora vsebin.
Cosey Fanni Tutti: Hotela sem, da bi knjiga reflektirala našo ljubezen do življenja; v samem jedru pa je bila močna želja, da bi to bile me(same). Pomembno in ključno je seveda bilo, kaj imamo skupnega glede na osebne izkušnje, toda nič manj ni izstopalo dejstvo, proti čemu (komu) smo se borile, da bi bile to, kar smo čutile, da smo. To je bil pravzaprav osrednji pristop pri pisanju, ki je določal, kaj sem vključila v pripoved, bodisi so tu izbrani posebni dogodki, travme, trenutki izpopolnitve in sreče. Vloga in sam namen pripovednega toka sta pomembna pri osveščanju, zavedanju, kdo smo (bile) in kako smo se odzvale na karkoli smo se morale in se, kot ženske, še vedno moramo, pa naj se piše 20, 21 ali 15 stoletje. Prav tako je bil zelo pomemben zgodovinski kontekst, saj je dodal ideje in razumevanje kulture, družbe in družbenih dogodkov v določenem času.
In če se ustavim še za hip pri Delii; otroštvo, način vzgoje v družbi tistega časa in šolanje, so močno vplivali nanjo in ji vgradili strog pristop do vsega. Študirala je matematiko in jo tudi uporabila kasneje kot najkrajšo pot do skorajšnje popolnosti v glasbi. In vendar, podobno kot Cosey, je bila od zgodnjih otroških let upornica. Družila ju je med drugim ta nuja, „da greš ven“, ne pustiš se pogoltniti sistemu ali družinskim pritiskom. Ali povedano drugače, v obeh primerih je šlo za popolno nepripravljenost sprejetja omejitev, ki so jih je narekovali družba, družina, patriarhat. Cosey sicer piše, da v življenju ni sledila strogemu načrtu, medtem ko ga je Delia imela. Pomembno je bilo, da gre na univerzo, da je vpletena v umetnost in da se zaposli na BBC - kjer vsi tako „zelo, zelo lepo govorijo.“ Po diplomi se prijavi na razpis na BBC, toda v snemalnih studiih takrat ne zaposlujejo žensk. Delo dobi kvečjemu kot pomočnica, pripravnica vodje studia. In kot sama pove: Bila sem post feministka v času, ko feminizma sploh še niso izumili...
Pri nas o Deliji Derbyshire v knjigi Slavne neznane piše Nina Dragičević; tudi zato sem se med pisanjem recenzije obrnila nanjo. Podobno kot Cosey, tudi Nina izrecno izpostavi kontekst časa, izris družbenega okolja. Nina pravi, da „karkoli že spekuliramo o avtoricah, kot je bila Delia Derbyshire, moramo to nujno početi v kontekstu njihovega časa in prostora. S tem sicer ne pridemo nujno do odgovorov, ampak kvečjemu do še več vprašanj, toda to se mi zdi dobro, zlasti če o njih razmišljamo tudi v okvirih potencialnosti, feministično nujnega koncepta zamišljanja. Se pravi, da, lahko rečemo, da je bila pot Delie Derbyshire "trnova", kot praviš, morda bi želeli reči celo, da se je prav zaradi patriarhalnih izkušenj naposled zapila.
Toda, razmišljam, Delia Derbyshire je na tej 'trnovi' poti potovala sama. Morda tiči v tem grmu ključ njenega kasnejšega osebnega zloma, odhod z BBC, pa odhod iz Londona. Vse to nam pokaže, da je pot avtorice toliko bolj "trnova" takrat, ko potuje sama, mi potrdi tudi Nina.
Tudi zato branje RE-Sisters ni le preprosta všečnost nekega življenja, neke umetniške poti. V ospredju je vedno, tako Cosey, individualnost. Kako nekaj povemo, kako in zakaj izbiramo besede in zakaj, težavam navkljub, vedno poiščemo alternativne oblike življenja in izražanja, kljub temu, da imamo na dosegu roke lažje poti. In najbolj pomembno je seveda, da to sploh storimo.
Cosey Fanni Tutti je pred leti napisala prekrasno knjigo Art Sex Music, o kateri sem podrobno in naklonjeno pisala. 65 let življenja, vedno na robovih družbe s tistim krvavo resnim pristopom 'art is life, life is art', osredotočeno na enakosti, svobodi izražanja in rušečih pojmih o umetnosti, glasbi, seksu in spolu. V svoje umetniško delo je v tistih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja vedno in izrecno vključevala avtorsko delo, bodisi v industriji seksa, kot striptizeta, nastopajoča v pornografskih filmih, kot model v hard in soft core magazinih. Leta 1976 je bilo njeno delo kamen spotike v britanskem Parlamentu. Polemike je sprožila razstava umetniškega kolektiva COUM Transmissions Prostitution; grobo in grdo so z njo obračunali v javnosti, napadali njeno delo in njo kot osebnost (izmečki civilizacije...).
Cosey se je v zgodovino popularne godbe vpisala kot ustanovna članica skupine Throbbing Gristle, vplivnih začetnikov (med drugimi) t.i. "industrial music". Osebno in glasbeno pot je kasneje nadaljevala s Chrisom Cutlerjem (Chris & Cosey, pa Carter Tutti Void), snemala albume, pisala.
Zdi se, kot da je šele v zadnjem času javnost v popolnosti prepoznala njeno umetniško vizijo in delo. Kot, da moraš na tej poti zastaviti dobesedno vse, da te družba opazi, oceni in umesti v polje inovativne ustvarjalnosti, umetnosti. In ja, pri vseh treh protagonistkah ni delitve življenja na osebno in poklicno; konglomerat življenja in ustvarjanja se pri vseh treh bere, sprejema in razume kot celota. In v tem presečišču je Cosey denimo našla duhovno podobno slično trmo in zavezanost tudi pri srednjeveški mističarki Margery Kempe, ki naj bi napisala tudi prvi ženski avtobiografski roman sploh. Cosey je senzibilno detektirala in prepoznala to vztrajnost pri vseh treh. In kar je vsaj zame navdihujoče in nadvse pomembno je to, da so kljub vsem preprekam, samozavestno živele in se trudile, da se njihovo delo, vsak detajl, posnetek, na vsak način zabeleži, posname, ohrani. Tudi zato sem za konec Cosey povprašala o moči in trajanju umetniškega impulza, njenih številnih transformacijah tekom let in mnogih izkušnjah kot glasbenica, eksperimentatorka v glasbenem poslu.
Cosey Fanni Tutti: „Biti ženska v glasbenem poslu je bilo in je še vedno težko – TO se ni spremenilo. Preveč izkušenj je na to temo, in pripoved bi bila dolga. Veliko tega je popisano tudi v mojih knjigah. Toda ne, nobenih obžalovanj nimam glede preteklosti.
Stalno nekaj snujem, tako da še pred koncem projekta razmišljam in oblikujem ideje o naslednjem, ali dveh, ali treh. Upam, da bom posnela še nekaj glasbe, toda najprej moram dokončati odprte stvari.“
Med branjem knjige namreč dodatno izskoči njena radovednost, zato me seveda zanima, kako nadaljuje v smeri lastnega raziskovanja vse do dandanašnjih. „Strast, nuja ustvarjanja glasbe in manipuliranja zvokov so ostali stalnica užitka vse do danes. Procesi so se seveda spreminjali v skladu z novo opremo ali napredkom tehnologije, toda zaradi tega so zadeve postale zame še bolj vznemirljive. Seveda bi bilo vedno dobro misliti, da je bilo delo v mojem življenju opaženo, koristno in mogoče za nekoga celo navdihujoče. To bi bila zares čudovita posledica mojega dela.“

(Rock Obrobje, 8. februar 2023)

Varja Velikonja