CORNELIUS
Fantasma
(Matador, 1998)
Preprosto eden najbolj zabavnih pop izdelkov zadnjih nekaj let. Lahko je le totalna reciklaža modernih pop oblik, ki k sreči prinaša veliko mero humorja ter izkazuje več kot solidno glasbeniško veščino. Z japonskega otočja smo običajno v inovativnejših sferah dobivali le težke glasbene izkušnje, a Cornelius (glava “benda” je Keigo Omayado v vlogi pisca pesmi, besedil, je producent, snemalni tehnik in aranžer…) uspevajo pritegnit našo pozornost s stalnim spajanjem lepljivih melodij in na trenutke povsem “zmešanim” ozadjem. Če bi Raymond Scott živel v devetdesetih, bi se zagotovo spečal s temi japonskimi čudaki, tako pa Cornelius kar sami priredijo komedijo zmešnjav. Če bi se Beach Boys rodili trideset let kasneje, bi se zlahka vključili v njihov bizarni vrtinec aranžerskih prijemov. Tako pa so izposodili “sodelavce” kar s plošč, pokradli kar jim ustreza in vse skupaj “sfaširali” do nerazpoznavnosti. Ko se trakovi zavrtijo z dvojno ali trojno hitrostjo, se zazdi, da stvari uhajajo iz rok. A to se zgodi šele v predzadnji skladbi, ko Cornelius vržejo odlomke vseh skladb v isti koš in še enkrat zreciklirajo že tako reciklirano godbo. Pod naslovom Thank You For The Music!Če so originalni odlomki preveč zabrisani, potem Cornelius kažejo na lahkotno post-moderni ježo z naslovi skladb; Free Fall, God Only Knows, celo Clash. Izkazujejo čisti užitek v pop prvinah, zloženih v vseh mogočih kombinacijah. V njihovem primeru je tudi to stvar občutka, in ne zgolj tehnike.
(Muska)
Janez Golič
