CORNELIUS
Point
(Matador, 2002)

Ko zmanjka izvirnih zamisli, to običajno izvajalci prikrijejo s tehniškim obdelovanjem, natančnim piljenjem glasbenega gradiva, in tu iščejo 'presežek', ki naj bi opravičil njihov kreativni 'razvoj'. Keigo Omayada, skrit pod imenom glavne opičje vloge v filmu Planet opic, je eden teh. Verjamem, da si Keigo imena Cornelius ni izposodil po naključju ali morebiti zato, ker dobro zveni, ne, Cornelius opica zagovarja razum in tehnološki razvoj, predstavlja bitje prihodnosti, ki naj bi izboljšalo svet.
Ta 'nujni' prehod v pristopu k obdelovanju glasbenega gradiva je glavna tarča zanimanj Corneliusa glasbenika, z značilnim japonskim pretiravanjem izpostavlja ta vprašanja, torej vprašanja izvirnosti in raje samosvoje predeluje vzorce, ki so se v globalno pop zavest že zasidrale kot pojem trajnosti.
Cornelius je potreboval tri leta, da je sproduciral album Point, in če ga primerjamo s predhodnim dolgoigrajočim izdelkom, 'vseobsegajočem' Fantasma, bi lahko prišli do rahlo cinične ugotovitve, da mu je zmanjkalo idej drugih. Sedaj se je nekaj tistih zamisli, ki so se mu zdele vredne predelave, lotil z mnogoterimi studijskimi skalpeli. Njegovi rezi in postopki lepljenja so karseda raznovrstni; največkrat se poslužuje sunkovitih akordov na akustični kitari, ki z digitalno natančnostjo namerno zgrešijo divje sinkope ritma, jih zameša s z zvoki nadležnih frekvenc, ta razhajanja pa prekrije z vokalnimi harmonijami, kjer se spet poslužuje tehnologije in brez naprezanja svoj glas razpotegne v navidezno neskončnost. Ker je to slogovno značilnost pripeljal do roba popolnosti, je na albumu Point ponudil niz variacij, a še ko je skladen in umirjen, ne more brez 'motenj'. Plesno poudarjena 'verzija' Another View Point se s pomočjo efekta na polovici prelomi, klecne z naključnim prijemom na kitari, in se spet nadaljuje v enakem globokem gruvu. Še dlje gre v metalski satiri I Hate Hate, kjer je v dve minuti narezal glavne atribute naspidiranega metala, nenormalno hitrih rifov, prehodov in brutalnih bobnarskih ekshibicij. Če temu takoj sledi sentimentalna priredba popevke Brazil (brez malih elektronskih popačenj ni šlo), Cornelius dokazuje, da na pop glasbo gleda z varne, neprizadete razdalje (morda celo z drugega planeta?). Ali pa je ta razdalja ravno pravšnja, da so stvari videti jasnejše? Ali drugače, ko je Cornelius glasbene draži pop glasbe sprevrnil do te mere, da mu služijo predvsem kot osnova za studijsko manipuliranje, se vprašamo, če se še lahko povsem prepusti tej isti glasbi? Jo lahko posluša brez naklepov, brez vprašajev, brez razmišljanj? Oziroma, koliko je spoštovanja v njegovem nespoštljivem predelovanju 'priljubljenih' tem? Sklepno sporočilo, Stop The Music, kjer vsaka beseda pride iz drugega izvora (Cornelius se spet distancira), pušča dvom. Je to, kar (sicer izvrstno) počne, sploh še pop glasba, oziroma nekaj, kar sprejemamo kot pop glasbo? Ali so njegovi posegi že tako skrajni, da gre samo še za prikaz zmožnosti studijskih manipulacij?
Cornelius kot pravi umetnik raje kot slabe odgovore postavlja dobra vprašanja. Morda je prav v iskanju teh point vsega?
(Muska)

Janez Golič