Intervju: COP SHOOT COP


Od samih začetkov v letu 1988 pa do lanskoletnega razhoda so Cop Shoot Cop izgrajevali lasten glasbeni pristop. Resda so očitni vplivi newyorškega maga Jima Thirlwella in evropskega t.i. industrijskega rocka, a Cop Shoot Cop so s stalnimi zvočnimi, aranžerskimi in idejnimi domislicami presegli matematični seštevek omenjenih vplivov. Gre namreč za glasbenike, ki jim je bila jasna vloga v svetu popularne rockovske godbe, ki so se zavedali pasti že preverjenega in slišanega ter so se stalno preizkušali v novih glasbeno-idejnih poljih. A tovrstni izzivi lahko najdejo pravo mesto šele ob vstopu na veliki oder glasbenega trgovanja, ki se je v primeru Cop Shoot Cop zgodil s podpisom pogodbe za založbo Interscope, podružnico velike Atlantic. S tem se je še bolj odprl manevrski prostor skupine, ki ji je bil glavni moto delovanja širjenje toleranc vseh vrst. Obenem je prostovoljna vključitev v veliki glasbeni posel nevarnost, ki so jim podlegli že mnogi in se zavestno ali podzavestno uklonili zunanjim zahtevam. Protislovje, na eni strani podrejanje zahtevam založbe oziroma glasbenega trga in na drugi strani ohranjanje avtonomnega glasbenega pristopa, so Cop Shoot Cop reševali s svojstvenim cinizmom, najočitneje izraženim v pesmi Everybody Loves You When You're Dead.
Pristop do lastne glasbene drže je bil premišljen, samozavedajoč se in drzen obenem. Cop Shoot Cop so bili nasledek hoje po tisti ozki brvi, ki vodi med neposredno rockovsko energijo in artističnimi zadržki, torej nasledek cele vrste newyorških ustvarjalcev, ki se konec koncev vije že iz sredine šestdesetih let z Velvet Underground ter avantgardno skupino The Dream Syndicate in ki, kot vse kaže, še ne bo podlegla stagnaciji. Stalen razvoj idej in zvoka so na newyorški sceni devetdesetih let najbolje predstavili prav Cop Shoot Cop. Skupina je lani razpadla. Tod A. nadaljuje glasbeno pot pod imenom Firewater. Phil Puleo je pomagal zadnji karnaciji Swans, skupaj z Natzom sta pred kratkim objavila ploščo pod imenom Red Expendables, Jim pa dela pod imenom Phylr. Z vsemi skupaj smo se Viva, Uroš, BIGor in Janez pogovarjali pred koncertom v dvorani Arena na Dunaju 13.5.1993 in sam pred njihovim nastopom na Novem Rocku 10.9.1994.



Kaj točno se je dogajalo okoli izdaje vašega singla Suck City? Kolikor vem, je bil izid odložen oziroma prepovedan, saj se je vse odvijalo v času ameriških predsedniških volitev?
Natz: Lastnik Interscopea, Ted Fields, je bil eden največjih donatorjev kampanje Billa Clintona. V tistem času je bila vložena tožba proti skupini 2Pack, ki prav tako izdaja plošče pri Interscope. Neki tip iz Teksasa je namreč ubil policaja, svojo obrambo pa je gradil na dejstvu, da je bil v času dejanja pod vplivom 2Pack, ki ima nekaj pesmi na temo ubijanja policajev. Taka obramba je popolnoma nesmiselna, ampak v času volitev se dogajajo čudne reči. Na založbi so nam potem rekli, da republikanci samo čakajo na priliko, ko lahko pljuvajo po čemer koli v zvezi z demokrati, rekli bodo: "Glejte, kaj se gredo ljudje, ki sponzorirajo Clintona, glejte kaj počne Ted Field". Takrat so nam rekli, da mogoče ni najboljši čas, da izdajo ploščo z imenom Cop Shoot Cop.
Torej ste morali počakati do konca volitev in potem ste ploščo lahko izdali?
Natz: Ja, absurdno je, da bi plošča Cop Shoot Cop lahko vplivala na izid volitev za ameriškega predsednika!
Je možno, da se ime Cop Shoot Cop pojavi recimo na Bilboardovi lestvici?
Natz: Seveda, trenutno smo okrog 50. mesta. In na lestvici College radijskih postaj smo dvanajsti. Veliko nas vrtijo na angleškem Radio One programu, skupaj z Madonno in bog si ga vedi še s kom...
Kaj pa v New Yorku?
Natz: Tam nas sovražijo!
Koliko ljudi pa pride na vaš koncert v New Yorku?
Natz: Okoli 300.
Torej ste popularnejši v Evropi kot v Ameriki?
Natz: Ja, zelo popularni smo v Italiji. V Meolu je bilo fantastično, vsi so se metali z odra.. Na tej turneji nas na vseh evropskih nastopih spremljajo Deity Guns, dober bend, ki so tudi na Big Cat Records.
In vi ste na Interscope?
Natz: Ne, v Evropi smo še vedno na Big Cat, za ameriško in ostalo tržišče pa skrbi Interscope.
Kako so vas odgovorni pri Atlantic oziroma Interscope pravzaprav odkrili?
Natz: Prišli so na naš nastop v Bostonu. Njihova A&R predstavnica mi je osebno dala svojo vizitko, a sem bil tako pijan, da sem jo vrgel stran. Kake štiri mesece kasneje nas je ženska zopet našla, tokrat v Amsterdamu, in navezali smo resnejše stike. Kaj mislite o trendu, da velike založbe na veliko jemljejo pod okrilje manjše bende, ki so prej snemali za neodvisne hiše?
Natz: Pravzaprav ne vem, kaj podpisujejo ostali bendi z ostalimi založbami. Mi smo napravili podroben spisek naših zahtev in ponudb, ampak ta je bil isti kot spisek, ki smo ga poslali na Touch And Go - skratka, ne glede na to, ali so bile založbe neodvisne ali velike, smo jim poslali enak spisek naših potreb in pričakovanj. Da želimo snemati plošče na svoj način, povedali smo jim, kako naj bi bili videti videospoti, kakšni naj bi bili ovitki plošč, kdo naj bi plošče produciral... Oni so rekli O.K. in dali denar.
Ima to kaj opraviti s trendom jemanja manjših bendov?
Natz: Zagotovo so po uspehu Nirvane pri velikih založbah zavohali denar.
In kaj založba pričakuje od vas?
Natz: Pričakujejo, da snemamo plošče in gremo na turneje, kar je točno to, kar smo nameravali narediti.
Phil: Ne pričakujejo, da bomo prinesli denar že s prvo ploščo, če ta ne bi bila uspešna, nas še ne bi zavrnili. Želijo počasi graditi našo popularnost, od plošče do plošče, in nekje tretji album naj bi prinesel dobiček, če ne, nas bodo odpustili.
Natz: Ja, po tihem upajo, da bomo postali naslednji Nirvana in da jim bo to prineslo kup denarja. Ampak kmalu se bodo prebudili iz teh sanj!
Kakšen je vaš položaj v glasbenem svetu?
Natz: Da nadaljujemo in streljamo! Povedali smo jim zelo natančno, kako stvari stojijo in kako naj bi bile izpeljane. Nikogar od zunaj ni bilo, ki bi nam predlagal, kako naj posnamemo ploščo, nimamo managerja, te posle opravljamo sami, a imamo prekleto dobrega advokata. To je zelo pomembno, kajti on lahko razvozlja pasti v pogodbi, ki so za nas zapisane takorekoč v tujem jeziku.
Preseneča me, da z Ask Questions Later niste izdali singla.
Natz: Mislimo, da mora album zveneti kot celota in ne da se pozornost usmerja le na določene pesmi. To je res nenavadno za pričakovanja povprečno velikih založb, kar Interscope ni. To nekako pomaga radijskim urednikom, jim pove, kaj naj se vrti, ampak na albumu je štirinajst pesmi in mi ne moremo pokazati na eno, ki bolje predstavlja Cop Shoot Cop kot katera druga.
Na svojem prvem albumu Consumer Revolt ste zveneli še kot Einsturzende Neubauten s samplerji, sedaj pa vaša glasba zveni dosti bolje. Je ta napredek stvar vaše odločitve ali so tu vplivi od zunaj?
Phil: To je povsem naša izbira. Pravzaprav ne izbira, to je preprosto napredek, ki se dogaja spontano. Zelo hitro se naveličano določene stvari.
Na zadnjih ploščah ste postali celo rahlo romantični.
Natz: Že nekatere starejše pesmi so nosile sentimentalna občutja, recimo She's Like A Shot zveni sentimentalno.
Menim, da je Room 429 dokaj patetična.
Natz: Patetična? Ne vem, Tod jo je napisal, torej je ne morem komentirati.
Na ovitku zadnje plošče najdemo napis, da je komad Furnace posvečen Saneu Smithu?
Natz: On je bil "graffitti artist". Pred leti je naredil samomor, tako, da je skočil z mostu na Manhattnu. Bil je zelo profiliran umetnik in nekaj njegovih grafitov smo prenesli v naše pesmi. In tudi zato smo mu posvetili to pesem.
V reviji Option sem bral, da ste nekje na EP-ju Suck City uporabili princev sample?
Natz: Princov?
Phil: To je mala igrica, kje je skrit. To moraš odkriti sam! Gre samo za mali bip . Natz: Če že uporabimo kak sample ali kak drug glasbeni izvor, ga spremenimo do nerazpoznavnosti.
(vstopita Tod A. in Jim)
Natz: To je Tod, človek, ki je spisal Room 429.
Tod: Sovražite jo, kajne?
Ne, ampak zdi se mi zelo patetična in razpravljali smo o tem.
Tod: Jaz jo imam rad.
Natz: Jim, kje je Princov sample na Suck City?
Jim: (oponaša zvok)
Tod: Bas na We Shall Be Changed, to je Princov sample. Od kod pa ste? Ste Nemci?
Ne, smo z Radia Študent iz Slovenije.
Tod: Slovenije?
Ja, del nekdanje Jugoslavije.
Tod: Fino, lahko ste srečni, da ste še živi.
Obstaja kakšna možnost, da bi se dobilo vaša prva dva singla, ne vem, kot reizdaje ali podobno.
Natz: Razmišljamo, da bi izdali Headkick Facsimile.
Tod: Čim bomo imeli čas, ju bomo izdali. Veš, ljudje sedaj plačujejo velike denarje, da bi ju imeli, ampak toliko nista vredna. Verjetno bomo Piece Man in Headkick Facsimile izdali kar skupaj na eni plošči.
Iz katerega dela New Yorka prihajate?
Vsi: Brooklyna.
Kdo režira vaše video-spote?
Natz: Edini video smo posneli v Mehiki z režiserjem Leom Satanasom. Prej ni delal s prav veliko glasbenimi skupinami. Tu v Evropi se je video predvajal na MTV-ju, na ameriškem pa se ni vrtel.
Tod: Ni bil predvajan, ker da je preveč čudaški skupaj z besedilom "Got A Big Black Gun In My Pocket, Got A Big Black Gun". Te besede so jih motile. Prosili so nas, da bi ta del izpustili oziroma ga zamenjali s čim drugim, ampak mi smo rekli ne. Puške pač niso zabavne.
Režiser Nick Gomes mi je tudi rekel, da se glasbeniki in filmski delavci v New Yorku držijo bolj vsak zase.
Tod: Glasba je poceni, film je drag. Steve: Običajno je tako, da skupine nimajo dovolj denarja za videospote. Velike založbe pa imajo svoje režiserje in skupine nimajo možnosti izbire. Obstaja sicer nekaj režiserjev, ki se ukvarjajo z videi, recimo tip iz Lemonheads, zanj se zdi, da to rad počne.
Na Interscopeu ste si režiserja verjetno lahko izbrali sami?
Natz: Ja.
Steve: Težava je v tem, da se veliko ljudi, ki se ukvarja s filmom, ne bi nikoli dotaknila videa. Pristopa sta popolnoma drugačna, mnogi režiserji gledajo na video kot na reklame. Z reklamami se da hitro zaslužiti, vendar ti obenem okradejo dušo.
Tod: Všeč mi je, da lahko praktično vsak gleda video, skoraj vsi imajo televizor. Videospoti so odlični za predstavljanje idej, medtem ko imajo filmi omejen doseg. Zdi se mi, da lahko v video vključiš vsako idejo, preko tega se odlično komunicira, čeprav je običajno zadaj glasba kakega neznosnega rockovskega benda.
Jim: Seveda vedno obstaja omejitev, ali se bo določen videospot vrtel ali ne. Res je, da z glasbo lahko narediš veliko več; naletiš na manj ovir. In podobno je z underground filmi.
Na evropskem MTV-ju smo vaš spot na komad Ten Dollar Bill lahko videli, medtem ko je bil na ameriškem zavrnjen?
Tod: Amerika je posrana. Vse se konča pri denarju. Vse je v redu, če Madonna zažiga križe, ni pa v redu, če mi pojemo o puškah in pripovedujemo neprimerne zgodbe.
Steve: Amerika ima težave s pravico do svobonega izražanja.
Natz: Zadevo je težko razumeti, ampak za ljudi je to kot ogenj...
Tod: Ki greje njihove domove.
Ste posneli videospot za kak komad z Release?
Tod: Za evropski MTV smo posneli video za Two At A Time in za ameriški trg bomo posneli Any Day Now.
Ask Questions Later ste producirali sami.
Natz: Najprej smo poskusili z Rolijem Mosimannom. Delal je na prvih štirih pesmih, ki smo jih snemali za ploščo. Treh nismo marali, tako da je na plošči pristal en sam komad v njegovi produkciji (Surprise Surprise). Ostalo smo delali sami. Ko smo primerjali rezultat njegove produkcije z našo, se je namreč izkazalo, da je njegov zvok plehek, zato smo ga zavrnili.
Na plošči Release pa se kot producent pojavlja Dave Sardy?
Tod: Res imamo radi zvok, ki ga je naredil na plošči Gimmick. To je res razburljiv zvok in plošča v celoti.
Jim: Produkcija in miksanje vzame preveč časa. Če te stvari opravlja zanesljiv človek, ti več časa ostane za pisanje samih pesmi.
Menim tudi, da so besedila na Release bolj osebna kot na prvih vaših ploščah.
Tod: Jaz bi rekel, da je ravno obratno.
Kaj pa pesmi kot Divorce ali Lullaby?
Tod: Ti dve sta res dokaj osebni. Ampak, recimo, pesem Lo.Com.Denom. s prve plošče Consumer Revolt je osnovana na osebnih izkušnjah. Govori o občutkih, ko si na tleh in brez denarja. Ne moreš si privoščiti niti kitare in jo moraš ukrasti. Menim, da so zgodnje pesmi dosti bolj osebne. Morda sedaj ko nismo več tako brez denarja, kot smo bili, lahko gledamo navzven, lahko opazujemo, kakšni so pogledi drugih ljudi.
Ali se v New Yorku kažejo nove skupine bendi, nova scena in podobno?
Tod: Motherhead Bug!
Natz: New York je glasbeno precej bolj raznolik kot druga Amerika. Steve: Scena teče kontinuirano samo v baru Knitting Factory. Tam imajo koncerte predvsem mlajše skupine, ki predstavljajo nekakšno avantgardo. Torej se dogajajo bolj jazz koncerti in avantgardni, eksperimentalni rock. V bistvu je zajeta celotna scena. Še vedno vidiš punk in heavy metal skupine.
Tod: Tudi hip-hop krog in couch dancing.
Kaj pa je to?
Tod: Mogoče je bolje, da to ugotovite sami.
Natz: Držite se stran od tega!
Tod: Zelo drago in nič kaj dobro za počutje.
Jim: Vsega tega ne moreš razumeti kot sceno. Dogaja se veliko različnih stvari in 90% tega je sranje, ostalih 10% pa je dobrih in se dogajajo v različnih zvrsteh.
Prejšnji teden ste igrali na Readingu in zdeli ste se mi precej zdolgočaseni in nezainteresirani. Kako ste se počutili na tako velikem odru?
Tod: Lani smo tam igrali pod šotorom za 500 ljudi in za nas je bil to dosti boljši nastop. Na velikem odru pa si oddaljen vsaj deset metrov od občinstva. Igrali smo precej zgodaj in se nismo še niti dobro prebudili. Verjetno smo imeli še mačka. Veš, igramo pijansko glasbo in takrat smo ponudili le slabo mačkasto glasbo. In občinstvo ni kaj prida reagiralo, in potem se tudi mi nismo preveč potrudili.
Menim, da je slab odziv tudi posledica dejstva, da ste igrali pesmi z nove plošče, ki jih občinstvo še ni poznalo (plošča Release je izšla teden dni po nastopu!).
Tod: Običajno, ko nastopamo v živo, igramo nekaj starih in nekaj novih pesmi. Res plošča še ni bila zunaj, ampak fino je, da jo ljudje spoznajo na tak način. Nove pesmi so za nas tudi bolj razburljive, medtem ko smo starejše morda preigrali že pet tisočkrat.
Je to vaša prva evropska turneja?
Tod: Ne, tu smo že četrtič, le da tokrat igramo največ koncertov. Včasih je tako utrujajoče, da se mi kar spi za mikrofonom.
Izgleda, da res radi igrate v Evropi. Raje kot v Ameriki?
Tod: Ne bi rekel, da raje, recimo temu, da je drugače. Že zato, ker lahko vidiš stvari, ki jih v Ameriki ni. Cela Amerika je videti enako, mogoče imaš znamenitosti kot Grand Canyon in Niagarske slapove, v Teksasu ne moremo igrati v samostanu, ker ga tam pač ni. Torej je poglavitni razlog, da vidiš stvari, ki jih ne vidiš doma.
Jim: A ko si šest tednov na turneji po Evropi, si želiš vrniti v Ameriko. In obratno, po ameriški turnej radi pridemo v Evropo.
Kakšni so odzivi publike tam in tukaj?
Tod: Ne bi rekel, da obstaja tipični ameriški ali tipični evropski odziv. Obstajajo določeni prostori, kjer nam je res všeč, in prostori, kjer se dolgočasimo.
Naslednje vprašanje je lahko dolgočasno, ampak vseeno. Kaj poslušate v prostem času?
Tod: West Side Story.
Natz: Ja, West Side Story soundtrack poslušamo v kombiju, ko smo na poti, pa Toma Waitsa, Charlesa Mingusa, Jesus Lizard, Chrome, Can, stare King Crimson...
Tod: Ennia Morriconija, Beefhearta - različno glasbo. Ne prav veliko industrijskega rocka. Rad imam Einsturzende Neubauten, ne prenesem pa kakih Ministry in podobnih disko skupin kot KLF, EMF, DMF, LSD.
Kaj pa Foetus?
Tod: Rad imam Foetusa, posebej Steroid Maximus. Poznate Steroid Maximus?
Ja, to zveni kot soundtrack.
Tod: Mislim, da je to najboljša stvar, kar jih je ustvaril do sedaj. Ko poje, si vedno nadene tisto smešno grimaso: "glejte, večji sem od življenja". Je zelo talentiran glasbenik, tudi intilegenten in precej prebrisan. Čeprav se postavi v to mačo držo, je zelo občutljiv in zato imam raje Steroid Maximus. Zdi se mi bolj pošten. Sicer je Jim naš stari prijatelj. Končuje snemanje nove plošče, sedaj jo miksa, prosil me je, če bi lahko igral na posnetkih, pomaga še bobnar iz Unsane. To preverite, nisem slišal končne verzije, končnega miksa, ampak prvi vtis je zelo dober. Bodite pozorni na to. Foetus is back!
Kaj se je zgodilo z Davidom Ouimetjem, ki je bil ustanovni član Cop Shoot Cop?
Natz: David vodi skupino Motherhead Bug, v kateri igra tudi Steve.
Tod: Steve je štopal na poti in smo mu ustavili. Med pogovorom smo ugotovili, da igra trobento, ponudili smo mu, da se nam pridruži na nekaj nastopih. Dobro se je odrezal in odločili smo se, da ga obdržimo. Na poti nas je želel že zapustiti, pa je malce paranoičen in ni hotel stopiti iz našega kombija. Steve nikoli ne zapušča kombija.
Steve: Vendar so Motherhead Bug moja prava skupina.
Ste že izdali kakšno ploščo?
Steve: Dva singla, album Zambodia naj bi izšel jeseni. Ne vemo še, katera založba ga bo izdala za evropsko tržišče, v Ameriki bo za to poskrbela Pow Wow.
Kolikšno težo pa Cop Shoot Cop dajete besedilom?
Tod: Nekateri uporabljajo glas le namesto inštrumenta in se trudijo, da bi ga zmiksali do nerazpoznavnosti. To je sranje. Saj vendar nekaj govoriš! Naj ti to vsaj nekaj pomeni. Vsaj tako razmišljamo mi. Res ne vem, če Phil pozna polovico mojih besedil, ampak meni nekaj pomenijo. Lahko so resna, lahko so zajebantska, a želimo, da se slišijo.
Zato besedila tudi objavljate na ovitkih plošč?
Tod: Če je le mogoče, jih priložimo.
Kaj lahko pričakujemo od nocojšnjega koncerta (Novi Rock)?
Popolno razsulo. Pričakujemo, da bo občinstvo podrlo ograjo in splezalo na oder. Sicer bomo precej razočarani.

MP3 odlomek/excerpt (43", 298Kb)

Janez Golič