CUL DE SAC
Death Of The Sun
(Strange Attractors, 2003)

Še eni, ki so iztirili. Bostonski Cul De Sac so kar preveč predvidljivo drveli zanesljivi kreativni smrti naproti. Oziroma so se iztrošili skozi vse bolj podobne si plošče, tehniško vse bolj izčiščene, obratnosorazmerno z navdihom, ki naj bi gnal vsako kreativno godbo.
Potreben je bil pošten pretres. Ta je prišel kar z menjavo članstva in istočasno širitvijo tega. Kar posledično pomeni, da je nesojeni vodja, kitarist Glenn Jones, naenkrat postal le še en, kvečjemu enakopraven član ansambla. Dobrodošen premik v strukturi njihove glasbe, kajti prevladujoča vloga kitarskega virtuoza je peljala v sterilne vode jazz-rockovskega pretiravanja… Če je temu na njihovih najboljših ploščah še držal ravnotežje prediren krik analognih klaviatur in motoričen ritem pobran s plošč nemških Neu!, se je na prejšnjem albumu Crashes To Light, Minutes To It's Fall vse skupaj že sprevrglo v prežvečeno tvar brez glasbene strasti.
Te strasti tudi na novem albumu Death Of The Sun ni v izobilju. Vendar so Cul De Sac nove draži izkazali z inovativnimi glasbenimi prijemi, predvsem kolažiranjem igranega gradiva s sempli. Ti nikoli niso uporabljeni v izvorni obliki, vsi so manipulirani, preoblikovani, prirejeni… So 'konkretna' vez s preteklostjo, preko njih Cul De Sac obujajo v tujih kulturah skrite duhove, in z njimi vzpostavljajo stik z živim igranjem. Rezultat je mistično potovanje po časovni in zemljepisni osi, kjer se sestavine mešajo v gmoto, iz katere vsake toliko vznikne indijska raga, ritual Gamelanov ali akustični finger-picking že preminulega kitarskega mojstra Johna Faheya. Prav z njim so Cul De Sac že sodelovali, in prav skupni album The Epiphany Of Glenn Jones je najbližji približek novemu albumu Death Of The Sun. Morda so morali Cul De Sac celo počakati, da je Fahey umrl, kajti niti najmanj ni bil zadovoljen s skupnim produktom. Bil je izsiljen, želja po sodelovanju je bila enostranska, Fahey je le ustregel svojim velikim oboževalcem – in se med snemanjem pošteno razjezil in umaknil na svoje – Cul De Sac so album dokončali brez njega.
Death Of The Sun lahko smatramo kot nekakšno nadaljevanje tega, le Glenn Jones se je umaknil v ozadje. Njegovo igranje je sedaj integralni del celotne zvočne slike, še vedno dovolj jasno, da razpoznamo njegovo izvrstno tehniko, a vpeto v igro vseh ostalih članov skupine. Poleg semplerista Jakea Trussella predstavlja novo pridobitev Jonathan LaMaster, ki z dolgimi potegi po strunah violine še najočitneje veže vse njihove sestavine v razpoznavno celoto. Zagotovo pa dovolj drugačno, da Death Of The Sun predstavlja nov mejnik v njihovem razvoju.
(Rock obrobje, februar 2003)

Janez Golič