CUL DE SAC
The Strangler's Wife
(Strange Attractors, 2003)
RACHEL'S
Systems/Layers
(Quaterstick, 2003)

Že v svojih najzgodnejših letih so Cul De Sac radi igrali ob projekciji premikajočih slik, večkrat kar avtorskih, takih, ki so poudarjali njihovo 'filmsko' naravnano glasbo, ali celo pravih, še nemih, črno-belih filmskih klasik. Bilo je le vprašanje prave priložnosti, da je bostonska šesterica dejansko objavila ploščo filmske glasbe. The Strangler's Wife je filmska B produkcija, z majhnimi možnostmi, da bi jo uzrli na domačih velikih platnih ali malih zaslonih, saj se še čez lužo recenzetje albuma pritožujejo, da filma niso videli. Vendarle, Cul De Sac so se odločili, da to glasbo objavijo samostojno, torej naj bi učinkovala tudi brez vizuelne sestavine.
The Strangler's Wife je drugačna plošča. Medtem ko si po pravilu na rednih albumih Cul De Sac vzamejo čas in kompozicije razgrajujejo v povprečnih desetih minutah, so tu 'omejeni' na trajanje posamezne scene. Po glasbi sodeč, mora biti film dokaj razgiban, z mnogimi suspenzi strašljive narave. Posamezni zapisi na albumu so torej sorazmerno kratki, za poslušalca vajenega njihovih izletov progresivnega predznaka že moteče okrajšani, so kot osnutki nečesa, kar bi se šele moralo razviti v neslutene širjave. Ampak, prav v tem je poseben čar in izziv, še posebej ker se Cul De Sac ogibljejo 'varčnemu' variranju teme, ampak ponujajo obilico raznolikih zamisli. Pravzaprav bi to lahko bil kratek prerez slogovnih sposobnosti skupine, ki sega od izvrstnega obiranja strun akustične kitare Glenna Johnsa na način Johna Faheya, preko semplanih, turobnih ambientalnih 'scen' do kompaktnih, čvrstih rockovskih udarov. Ko vmes zagode melanholična violina, je pokrit ves spekter. Ne le, da s tem albumom Cul De Sac dokazujejo, da so izredno prilagodljiva skupina, tokrat so izkazali močan čustveni naboj, ki se na rednih ploščah mnogokrat skrije pred tehniškimi bravurami bostonskih veteranov.
Podobno so si odprli možnosti Rachel's, komorni ansambel iz Louisvilla. Oni preko sodelovanja z newyorško gledališko skupino SITI, ki je že pred skupnim srečanjem uporabljala glasbo z zgodnjih plošč Rachel's. Povabljeni, da prispevajo glasbo zaigrano v živo, so se Rachel's znašli v rahlo nelagodnem položaju. Resda so že ogrevali nastope tudi rockovskim skupinam (končno je vodja Jason Noble zrasel v Rodan, napol kultnem postrockovskem ansamblu), vendarle so se držali zapisanih partitur. Tokrat so padli v vodo, ne da bi bili prepričani, da znajo plavati…
Album Systems/Layers je nastal na podlagi teh izkušenj. Rachel's so z DAT snemalnikom pohajkovali po ulicah mest, kjer so gostovali, in lovili zvočne utripe mesta. To je osnova te urbane plošče, in če so se Rachel's lotili glasbene nadgradnje z inštrumenti male simfonične zasedbe, so po občutjih bližji, na primer, Tuxedomoon in njihovim urbanim suitam, kot komornim zasedbam ujetih v akademske prostore. S tem, da se ne sramujejo eksperimentov, ki segajo v področja avant-rocka, in na drugi strani spremljajo krhko petje Shannon Wright (če ne drugače, se jo nekateri spomnite po nastopu v Cankarjevem domu skupaj s Calexico).
Žal, nestrpni oziroma razvajeni kot smo, Rachel's še vedno preredko vzbrstijo. Le zapis, dva sklenjena v klimaksu godal in ritem sekcije sta pač premalo za stalno slušno pozornost. Tudi ta glasba bo našla popoln namen šele v skladju z odrskim dogajanjem. Vendar se bodo tokrat morali potruditi gledališki igralci. Za letos producentsko vodstvo skupine SITI namreč načrtuje postavitev igre po zvočni predlogi albuma Systems/Layers.
(Muska, januar 2004)

Janez Golič