CUL DE SAC / DAMO SUZUKI
Abhayamudra
(Strange Attractors, 2004)

Zgodovina se ponavljala po naključju. Ko so Can daljnega leta 1970 ostali brez pevca, so novega našli na ulicah Münchena popoldne pred nastopom. Damo Suzuki je z njimi ostal pet let, pet ključnih let. In tako kot je vstopil v zasedbo, je tudi odšel. Hitro in praktično nenapovedano.
H glasbi se je na kratko vrnil šele sredi osemdesetih let, bolj zares šele sredi devetdesetih. Vendar ta zares izključuje snemanje studijskih plošč in stalno spremljevalno zasedbo.
Po enem od njegovih koncertov mu je fan v roke stisnil CD bostonskih Cul De Sac. Da bi ga morebiti zanimalo. Damo je CD doma namesto v plejer odložil nekam pod posteljo, in ga (po naključju) našel šele čez nekaj mesecev. Zato pa je takoj po poslušanju stopil v stik s Cul De Sac, ti pa že tako naklonjeni eksperimentu in sploh feni Can, se ideji o skupnem muziciranju niso mogli upreti.
Damo se je s Cul De Sac dejansko srečal le štiri ure pred prvim skupnim koncertom. Kar je zanj običajni način dela, saj zapoveduje »stalno skladanje« na samem odru, brez vnaprejšnje priprave oziroma dogovora, in zavrača izraz improvizacija. Iz skupne igre mora nastati »pesem«.
Če je Damo vajen »sprotnega« skladanja, so se temu morali Cul De Sac šele privaditi. Po slišanem s tem niso imeli težav, že sami so psihadelični, hipnotični, drveči, bravurozni, krčeviti, ekstatični, zamaknjeni, kot naročeni za Damovo oglašanje v slogu velikega šamana. Njegova angleščina je težko razumljiva, izpušča besede ali njihovo mesto prekrije z nerazumljivim momljanjem. Za transcedentni rockovski trip zadošča. Da notri ne gre iskati »pravih« sporočil, sporočajo že naslovi posameznih zapisov, so namreč sestavljeni le iz imena kraja, kjer se je zgodil koncert in zaporedne številke tistega večera izvedene kompozicije, na primer Beograd 1, Berlin 4, Zagreb 3.
Za tisto, kar je slišati v izboru na dveh CD ploščah, Cul De Sac niso uporabili »starih« predlog, vsa objavljena glasba je »nova«. Gradiva, iz katerega so izbrali za dobri dve uri konsistentnih delov, je bilo pač ogromno; 45 celovečernih koncertov, vsak spet dogodek zase. Vendar! Izbor na Abhayamudra ne oživlja koncertnega dogodka, pravzaprav se mu na široko ogne. Posamezni zapisi so skrajšani točno takrat, ko naj bi se oglasilo navdušeno občinstvo, ali celo takrat, ko skladanje zavije na brezpotje. To so si Cul De Sac in Damo Suzuki lahko privoščili. Studijske plošče od njih ne bomo dobili in zato je po sili razmer Abhayamudra še najbližji približek le-te.
(Muska, december 2005)

Janez Golič