Intervju: CUT (Elena Skoko, Ferrucci Quercetti)

ITALIJANSKA NEODVISNA GLASBENA SCENA
Projekt Gamma Pop in skupina CUT

Rock'n'roll will never die... se v eni svojih pesmi priduša Neil Young. Že v davnih sedemdesetih...
Bologna, danes, maja 1999:

Nekako v tem duhu čistega rokovskega zanesenjaštva, veselja do glasbe in predvsem želje, ponesti jo med ljudi, deluje tudi skupina glasbenih entuziastov iz Bologne, ki je na noge postavila lastno indie založbo Gamma Pop. O neodvisni rokovski glasbi v Italiji, o mešanju glasbenih vplivov, o glasbenem tisku in indie založništvu in distribuciji, je tekla beseda v pogovoru z Eleno Skoko in Ferrucciom Quercettijem, pevko in kitaristom skupine Cut. Ena izmed najbolj agilnih in vnetih aktivistk na sceni Elena Skoko, pevka skupine CUT in menagerka Gamma Pop Managementa o svojih glasbenih začetkih in porajanju novega dogajanja v Bologni...


Aktivno sem padla v rokovski svet šele z bendom CUT leta 1996, ko me je kitarist Ferruccio povabil kot pevko. Pred tem sem igrala v nekem bendu v Padovi, vendar ni šlo. Medtem sem spoznala Luisello, ki mi je predlagala, da pojem v njenem ženskem bendu Barbie is dead. Igrale smo pop punk in dobile prva koncertna izkustva. Super smo se zabavale. Paralelno smo delale na dveh projektih, vendar so po letu dni Barbie is Dead razpadle.
CUT je bil vendarle moj glavni projekt in prvi rock'n'roll začetek. Rock'n'roll je bil zame novo odkritje, iz pasivnega poslušanja sem šla v direktno akcijo. Še pred letom dni si nisem niti predstavljala, da bom prihodnost usmerila v glasbeno smer. Mislila sem, da se bom posvetila znanosti ( doktorati in podobne stvari, ženska beseda in ženska zgodba, mistika. ).No, po diplomi sem se odločila delati z novonastalo založbo Gamma Pop. In stvari so stekle ena za drugo. Spontano. Gamma Pop je postal neke vrste baza za nekaj skupin, ki so počasi začele pridobivati identiteto "nove bolonjske neodvisne scene.
Si rojena Puljčanka. Kako se spominjaš puljskih glasbenih dogodkov koncem osemdesetih in v začetku devetdesetih let.
Od nekdaj sem se bavila z organizacijo kulturnih glasbenih dogodkov. Takrat ( Pulj, leta 1990) smo imeli, kot se verjetno tudi sama spominjaš, pravi boom koncertov in rock'n'roll scene nasploh. Sem otrok tistih časov, festivalov v puljski areni, koncertov skupin tipa Einstürzende Neubauten, Laibach, Borghesia, Pankow. Kar se tiče čisto osebne revolucije in samospoznanja bi izpostavila vpliv Sonic Youth in njihov album Goo. Od puljskih skupin obožujem Spoonse, ( ki pa so se na žalost izpeli' ), pa tudi stari, dobri KUD Idioti so mi pri duši. Žal mi je, da je razpadla vsa ta jugo scena... Partibrejkersi so mi dali toliko vsega.
Skupina Cut se formira februarja 1996. Vaš prvi nastop je junija istega leta na festivalu "Scandellara rock". Od takrat naprej aktivno igrate po Italiji. Kakšen je odziv pri publiki in glasbeni kritiki?
Elena: Stvari se začuda odvijajo dobro. Recenzije v eminentih italijanskih glasbenih revijah so odlične. Edina ovira je ta, da smo majhna skupina, da sami skrbimo za vse, pa te velikokrat lokali in klubi ne jemljejo resno. Ljudje, ki nas ne poznajo, ostanejo po naših koncertih začudeni, preplašeni, vznemirjeni. V Torinu sem npr. dobila pivo v hrbet in udarec v rebra od neke jezne punce. Tisti, ki nas poznajo, se enostavno vključijo v našo energijo in sodelujejo v nastopu, ki je tako njihov kot naš. Oder je dejansko nekaj magičnega. Publiki dajem vse od sebe, popolnoma se predam trenutku. Neke vrste kontrolirano izgubljanje kontrole, kreativni delirij.
Ferruccio: "Resnično nismo pričakovali toliko odličnih odzivov na naš prvenec ( Operation Manitoba). Predvsem zato ne, ker nismo trendovski bend ( ne igramo drum'n'bass ali post rocka). V medijih je prostor za tipe bendov, kot smo mi, vedno omejen. Zato se moramo zahvaliti ljudem, ki so se zaljubili v našo glasbo in nam tako pomagali vzbuditi nekaj pozornosti pri javnosti. Seveda se vse vrti okog denarja, toda vse to že vemo...
Zvok benda je zmes punkovske energije, hrupnih disonanc in blues eksplozije, prežete s psihadelijo devetdestih. Kdo v bendu ustvarja glasbo ? Kako nastajajo teksti? Kakšni so vajini glasbeni vplivi?
Elena: V skupini ni hierarhije, ni "avtorja." Glasba je delo benda, tekste pa ustvarjava skupaj s Ferrucciom. Najboljši so tisti, ki jih piševa skupaj: moško/ženska dialektika, moč in sprevračanje le te, urbane zgodbe o seksu, nasilju in revoluciji. Ferro je nekakšen urbani pripovednik, medtem, ko so moji teksti bolj intimni, včasih celo mistični, neke vrste terapija, recimo. Pišem o svojih najstniških travmah, reagiram na dogodke, ki so me v življenju prizadeli, iz sebe vlečem vso energijo, ki na nek način uničuje negativne izkušnje in me istočasno dela močnejšo. Neka vrsta psiho-magije, Jodorowsky).
Ferruccio: V bendu imamo različne glasbene okuse, kar sproža precej zmešnjav, ko vadimo nov materijale, nove pesmi. Carlo (kitarist) je zelo v ameriški sceni, ki se vrti na osi Louisville/Chicago/Washington:Red Red Meat, Slint, Don Caballero, Fugazi, UI in vse to; Luisella (kitaristka) ima rada the Stooges, garažne punkovske bende, Make-Up, Delta'72 in Polvo. Sam rad poslušam glasbo, ki ima dober groove ali melodijo. Prav zato mi je všeč vse od Elvisa do Jamesa Browna, od Pussy Galore do MC5. Ne cenim pa "novega", progresivnega jazza, ki se imenuje post rock.Seveda so vsi ti bendi podzavestno vplivali na nas in ta nezavedni processe sliši v našem zvoku, in ki nas ločuje od drugih. Mislim, da stvari podobno funcionirajo tudi pri ostalih bendih. Vsi od nekod "črpamo"( nič ni ustvarjeno, vse je transformirano); Zakaj ne bi bilo tako tudi v glasbi? Seveda ne gre samo za glasbene vplive, tu so tudi druge oblike umetnosti ( film, literatura ), naša osebna življenja, naše službe, vreme, avto, ki nas prehiti, pesem Michaela Jacksona, ki nas spremlja po komercialnem radiu v supermarketu...vse to so podzavestni vplivi, ki pa so prav tako pomembni kot drugi. Zato odjebi originalnost in naj živijo "vplivi"!
Ali lahko rečemo, da se v Bologni poraja nekaj novega in svežega na glasbenem področju? Kaj menita? Kako se ti Elena, počutiš v Bologni?
Elena: V Bologni sem doštudirala francoščino in ruščino. Mesto se mi zdi, po meri človeka, ne preveliko, ne premajhno. Čeprav strašno drago. Kreativni, hiperaktivni kaos, toda popolnoma sem v njem! Vse, kar želim delati, ta trenutek tudi realiziram. Moja sedanjost je zame samo veliko presenečenje, saj ni nikoli pripadalo neki zamišljeni prihodnosti. Zato sem še posebej prežeta z entuziazmom in energijo. Moja prihodnost je moja sedanjost.
Ferruccio: Zahvaljujoč univerzi, eni najstarejših in največjih v Italiji, je bila Bologna vedno pomemben glasbeni center v državi. Mesto ni veliko in kot tako ti omogoča, da sorazmerno hitro prideš v kontakt z ljudmi, ki imajo podoben glasbeni okus. Bologna je nekoč slovela po svoji liberalni usmeritvi, tradiciji, kar je pritegnilo veliko odprtih in svobodomiselnih ljudi. Toda tudi pri nas se stvari spreminjajo...Na slabše. Veliko glasbenih idej se je zaprlo v squote, ali kar je še slabše, veliko prostorov so mestne oblasti enostavno zaprle. Ne glede na to , obstaja veliko dobrih bendov tipa Rose Island Road, Starfuckers, Three Second Kiss, Hong Kong 99. Gamma Pop skuša nekoliko premešati stvari skupaj. Počakajmo, da vidimo...
Kakšno je vajino mnenje o sodobni glasbi devetdestih?
Elena: Mislim, da je glasba lahko odlično sredstvo za odražanje lastnega in splošnega upora. O tem lepo govori punk etika ( Do It Yourself ), ki navkljub snobovskim kritikom, še ni mrtva. Punk ni samo pljuvanje v publiko in dretje v mikrofon; punk je odnos do življenja, do družbe. Gre za uveljavitev individualne kreativnosti proti tehnicizmu, natančnosti 'filološkega rocka' in strahu pred lastnim mišljenjem. Ko prebiraš recimo Flipside ( kultni, punk anarhični ameriški časopis), ti nenadoma postane jasno, da je čas, da vzameš življenje v svoje roke.. Glasba je del življenja, komunikacijsko sredstvo, s pomočjo katerega se kot posameznik obračaš svetu. Kot jezik, se vrti v obe smeri: od družbe k tebi in obratno. Glasba nima gospodarja, podobno kot jezik -to je to, kar na primer, sedanja hrvaška jezikovna čistka ne priznava.
Ferruccio: "V Gamma Pop je vse, kar poskušamo narediti preprosto to, da ohranjamo nek visok kvaliteten nivo ( upoštevajoč naše glasbene okuse) in da promoviramo bende, ki lahko izražajo nekaj več na mednarodnem in ne samo na italijanskem tržišču. Italijanska scena je precej provincialna. Nihče se ne preizkuša izven meja Italije, v Evropi, kaj šele v Ameriki. Ni konfrontacije, bendi ne igrajo zunaj in niso ustrezno distribuirani, zato v bistvu ne "zorijo". Imaš bende, ki jih italijanski glasbeni tisk idolizira samo zato, ker izdajajo pri velikih založbah in pojejo v angleščini in vsi ti : bendi in publika so srečni . Ni važno, če njihov zvok zveni natanko tako, kot tisti od Sonic Youth iz leta 1984, kar šteje je to, da so besedila v italijanščini...Zato, naj živi Uzeda, ki je dokazala, da si lahko spoštovan in cenjen tudi v ZDA, samo če imaš pogum, da se izviješ iz varnega, domačega zavetja.
Kako ocenjujeta italijansko neodvisno glasbeno produkcijo?
Elena: Ne vem. Stvar osebnega okusa. Kriteriji, od kvalitete zvoka, izvedbe, harmonije in originalnosti, niso nevtralni. Vedno se najde nekdo, ki si jih je izmislil. Vsega je preprosto preveč, tako da je težko plavati celo v tem glasbenem morju same neodvisne produkcije in nemogoče je vse zajeti.
Ferruccio: V Cataniji, ki je že od osemdesetih eno najboljših rokerskih mest v Italiji, deluje založba 'Indigena', ki jo vodita Agostino in Giovanna iz Uzede. Pri njih izdajajo Keen Toy, Jerica's ,100%, Plank in Uzeda.Tu deluje še 'FreeLand' ( Angeli, Turn, White Tornado, zelo agresiven noisecore). V Pisi imamo 'Wide' (Three Second Kiss, One Dimensional Man ) in v Firencah živi 'Sleeping Corporate' (Valvola, Mirabilia, Subterreans). V Genovi je 'Beware' (A Short Apnea) in v Rimu 'Vurt' ( Laundrette, Yuppie Flu, indie pop). Po vsej Italiji imaš razpršeno neko novo punk rokovsko in rokenrol sceno z bendi kot Bingo, Morticia's Lovers, S.T.P. in to resnično cenim: ker nič ne more pregaziti R'n'R! In seveda imamo Gamma Pop bende: CUT, Rose Island Road, Julie's Haircut, Brother James, Ego, Nastjenka, Laundrette. To so bendi in založbe, ki jih imamo radi in s katerimi sodelujemo že lep čas.
Kaj se zadnje čase vrti na vaših CD playerjih?
Elena: Predvsem veliko garaže in rock'n'roll ter blues revivela: Sonics, Fuzztones, Raincoates, X, Jon Spencer Blues Explosion, Make Up, Demolition Doll Rods...toda tudi Cat Power, recimo.
Ferruccio: Poslušam veliko različne glasbe. Osebno na primer the Chrome Cranks, Devo, Damned, Pixies, B 52's, Blondie, Television, Man or Astroman, Pere Ubu, The Heartbreakers, Sonic Youth, Lydia Lunch, Public Enemy, Uzeda...
Kakšni so načrti skupine Cut v letu 1999? Kdaj vas bomo lahko preverili na koncertih prizoriščih v Sloveniji?
Upam, da kmalu..Že 13.5. 1999 v klubu Chanel zero na Metelkovi v Ljubljani. Potem poleti, v sklopu Gamma Pop festivala skupaj s Psycho-Path in še nekaterimi bendi iz Švice, Francije in Hrvaške. Če bo Sandi Maver (menadžer RVMP iz Nove Gorice) uspel urediti zadeve. Drugače pa, nastopati. Čim več. Kjerkoli. Veselimo se turneje s skupino Make Up po Italiji. Septembra se zapremo spet v studio snemat drugi CD. Ta naj bi izšel leta 2000. Ob 00:00.
(Muska)

Varja Velikonja