CYMBALS EAT GUITARS
Why There Are Mountains
(Samozaložba, 2009)
V zadnjem času se je na glasbenih blogih in kasneje še v spletnih revijah izpostavilo novo ime, naslednja velika stvar – Cymbals Eat Guitars. Smo priča razširjenemu sindromu angleške revije NME, ki ne more brez tedenskega odkritja novih rešiteljev »rock'n'rolla«? S tem, da so se še namnožili tako potencialni rešitelji in dostopi do informacij. Brooklynska peterica Cymbals Eat Guitars za nenadni medijski pomp ne nosi krivde. Še posredno ne, kajti fantje so posnetke za album Why There Are Mountains, ki so ga naprej sploh prodajali le kot »download«, založili sami in praktično brez promocije. Ta se je odvijala sama zase, prek blogov oziroma po spletnem izročilu. Z efektom snežne kepe so se pozitivne ocene širile vse do navdušenega zapisa na spletni indie bibliji pitchfork, in potem je vse lažje.V grobem je njihova glasba polarna, na kar kaže že zasedba. Na eni strani imamo nebrzdana mladeniča; pevec in kitarist Joseph D'Agostino je tudi avtor iskrivih besedil in večkrat prelomljenih pesmi, v razsulo mu zvesto sledi bobnar Matt Miller. Ampak zraven so izkušeni glasbeniki, že v zgodnjih tridesetih, ki suvereno vežejo vse »najstniške« domislice v dovolj enovit glasbeni jezik. Ta se zagotovo napaja pri zgodnjem ameriškem indie rocku tipa Modest Mouse in Pavement, torej se polarnost kaže tudi v hitri izmenjavi udarnih delov z umirjenim, skoraj introspektivnim muziciranjem. Cymbals Eat Guitars vse izpeljejo z lahkoto izkušenih mačkov, v njihovi glasbi ni čutiti sile, glasba jih nese kar sama. In nese jih mimo nabritih kitarskih rifov, ki nikoli ne zapadejo v trivialnost, sledi lahko gladek obrat v pripovedništvo ob komaj slišnem brkljanjem po strunah, drugje pritegnejo s trobili in godali. Zdi se, da je njihov arzenal pristopov malodane neskončen, čeprav ostajajo v okvirih pop-rocka. Ob vseh obratih še vedno ostaja nit, vsaj melodičen refren, nekaj, kar pesem drži skupaj.
Cymbals Eat Guitars so že s prvim albumom postavili visoke standarde. Po najbolj uspelih ploščah Pavement, kar pomeni v zadnjih 15-ih letih, nisem slišal albuma, ki bi združeval dober občutek za melodijo, postregel s širino pristopov in vse skupaj popeljal na visoko izvedbeno raven kot je to prvenec skupine Cymbals Eat Guitars. Revolucija to sicer ni, ampak »indie« očitno še ponuja možnost močne avtorske izpovedi oziroma so Cymbals Eat Guitars iz že dokaj izčrpanega polja uspeli pridelati okusen pridelek. Kar se mene tiče, ima tokrat ves spletni pomp dobro podlago.
(Muska, maj-junij 2009)
Janez Golič
