DAAU
We Need New Animals
(Sony Classical, 1998)
PASCAL COMELADE
L'Argot Du Bruit
(Virgin France/Dallas 1998)

Pravijo, da ima vsak svojo ceno. Die Anarchistische Abend Unterhaltung so se hitro prodali velikim, a so zraven dobili vsaj proslavljenega producenta in obilico snemalnih ur. Tako je razlika očitna. Na prvencu so bili fantje vsaj v zasedbi zvesti samemu sebi in ponudili godbo, ki so ji le z violino, violo, harmoniko in čelom vdahnili pristno premetanko stilov. Sedaj ob kopici gostujočih glasbenikov je druga pesem. Uvodna No Rules le z naslovom napoveduje nadaljevanje, glasbeno ostaja pri osnovnih glasbilih in patosu ciganskega smeha skozi solze. Hot Shades že dvigne temperaturo, iz počasi razvijajoče teme se DAAU izstrelijo v trzajoč jazzrockovski tek, kjer se vsi lovijo v mreži harmonij. Razhajanja so navidezna, po večkratnem poslušanju je vse na svojem mestu. In tale plošča zahteva večkraten “trud”. Prebliskov je vse polno, v podtonih zaznamo celo vplive starega dobrega rocka v opoziciji, celo reggeaja, kalipsa, vse začinjeno s sodobnostjo globokega groova. Ko se oglasi še gostujoča pevka An Pierle (jo imam na sumu, da je poslušala gospodično Harveyevo), je jasno, da enoznačne opredelitve odpadejo. DAAU so odprti kar se da, tudi na račun zamajane identitete. Stavil bi, da se vmes sliši celo skreč.

Za Pascala Comelada verjetno ne bi nikoli slišal, če ne bi pricurljale informacije, da na njegovem novem albumu sodelujeta dva pevca/avtorja, zaradi katerih je potrebno njegovo godbo vsaj preveriti. Ne, Jean Herve Peron in Polly Jean Harvey ne bi sodelovala s komerkoli. Pascal ima krasen občutek za simbiozo stilov, ki se je loteva z otroško naivnostjo in prav takimi glasbili. Pobira iz bližnje okolice (je francoski Katalonec) in polpretekle zgodovine, našteva Soft Machine in Captaina Beefhearta kot glavne vplive, čimur bi zlahka dodali Nina Roto skupaj s celotnim sredozemskim glasbenim izročilom. Njegova glasba je preprostejša od kompleksnih DAAU, a nosi podobna občutja veselja in patetike. Blesti seveda Polly Harvey, ki tako prekleto enostavno pesmico, kot je Love To Soon izvede, da se ti postavijo pokonci vse dlake na telesu. Tudi Peron je v formi, The Sad Skinhead, stari napev fausta ni nič slabši od “originala”. Še posebej, ker se mu pridruži Pascal s kitaro s plastičnimi strunami, raznimi piščalkami in nenavadnimi tolkali. Ja, kot The Residents v najboljših časih. Resnici na ljubo album v drugi polovici izgublja na prepričljivosti. Skladbe so vse daljše, razvlečene, tečejo prazen tek. Vseeno, glasba, ki je pravi balzam po vseh posiljenih poskusih sodobnosti.
(Muska)

Janez Golič