Intervju: LUCRECIA DALT

Lucrecia Dalt je letos maja izdala nov album Anticlines. Sledim njeni glasbeni poti in spremljam njene zvočne kompozicije, ki kljub izrazito eksperimentalno ubranim strunam vseskozi vzdržujejo primarni, močno emocionalni stik na eni strani in besedilih, ki vznemirljivo široko kopljejo v vse sfere idej, vzorov, zamisli. Njen glasbeni učinek je enako močan v intimni tišini domačega prostora, povsem novo dimenzijo pa dobi na odru v magični idejni postavitvi umetnice, producentke in zvočne eksperimentatorke Lucrecie Dalt. O vsem tem sva se pogovarjali po elektronski pošti, kot tudi o njeni želji, da ponovno nastopi pri nas.

ENDOSIMBIOZA

Album Anticlines je zanimivo konceptualno zaokrožena glasbena mojstrovina, pa me zato zanima, kakšen je bil pristop k specifični strukturi albuma? Prosim, opiši nam tvoj proces dela, to čarobno zmes govorjene besede, vizij in zvokov... skratka vseh teh glasbenih, instrumentalnih vložkov, ki še kako oživljajo tudi predhodne koncepte?
Najlepša hvala! Začetna pozicija ustvarjalnega procesa se začne s postavitvijo okvira, znotraj katerega je polno informacij, intuicije in idej. Pri konkretnem albumu sem želela raziskati ideje mejnih robov; torej kaj je telo, kje je njegov začetek, kje njegov konec. Zmes vseh teh informacij in poizvedb so hranile tako besedila in glasbo.

Nad glasbenim izdelkom imaš popoln umetniški nadzor, album si sama napisala, posnela in zmiksala. Ali lahko torej zaključimo, da si songwriterka, ali v veliki večini pripovedovalka zgodb, ali glasbenica, ali zvočna eksperimentatorka? V kateri izmed teh inkarnacij se počutiš najbolje?
V vseh, tako skupaj kot posamezno.

Iz posnetka v posnetek album nežno drsi; komad Tar je čudovit, s tistim rahlim, kot dihanje slišnim ritmom in subverzivno liriko, kjer zapoješ: We touched only as atmospheres touch. Kako spretno uspeš ujeti besedilo v ritem melodije? Kaj najprej izskoči? Kaj je torej tisti prvi impulz? Ideja?
Pri tem albumu so besedila nastala prej. Najprej sem torej ustvarila dokument prepoln idej, misli, koščkov besedil, podob, konferenčnih zapiskov, poezije. S tem popisanim listom sem stopila do mojega prijatelja in sodelavca Henryja Andersena, s katerim sva napisala liriko. Šele nato sem se začela ukvarjati z glasbo. Moji začetni impulzi ali ideje so ponavadi ritmični, zelo malo je osnovne melodije. Tako dobim vpogled, kako bom lahko z improvizacijo uskladila besedila z začetnimi ritmi.

Med nastopom na CTM Festivalu v Berlinu si se med drugim vprašala: Is it consciousness or is it matter. Sprašujem te zato, ker je vprašanje pri tvojem delu še vedno zelo relevantno. Kaj meniš?
Dobro, oboje, tako zavest kot materija sta bili relevantni v okviru idej, ki tvorijo album. V tem konkretnem primeru se recimo sprašujem o tem, kje in kaj natančno so Boltzmannovi možgani in kako se to lahko manifestira.

V uvodni pesmi Edge v žarišče postaviš kolumbijski mit El Boraro, pošast iz Amazonije, ki je svojim žrtvam zmehčal notranjost, preden jih je na suho izsesal in njihova telesa napihnil kot balone, ki so brez življenja odleteli proč. „What am I but an edge?“ you ask me. „What am I but an edge?“ you ask me? What do you think? Kakšni so tvoji odgovori na tole kinematografsko atmosfero?
No, gre le za metaforo, ki jo lahko uporabiš pri različnih zlorabah telesa.

Na albumu je uvrščenih šest pesmi, ki jih ne poješ temveč gre za t.i. govorjeno besedo. Pa me v tem kontekstu zanima, kakšen je tvoj pogled na govorjeno besedo v glasbi?
Gre za pripovedovanje zgodbe, nastop, predstavo, igro, toda tudi petje. V bistvu je govorjena beseda, govorjenje, zelo kompleksna oblika petja. Vzemi na primer komad Analogue Mountains, če pozorno poslušaš prvo besedo “mineral”, potujem glasovno gor in dol skoraj v treh intervalih.

Z Gudrun Gut sva se večkrat pogovarjali. Spoštujem njeno delo in iskreno privrženost ustvarjanja predvsem glasbenicam, artistkam in zvočnim umetnicam. Kje sta se križali vajini poti in kakšno mnenje imaš o njej, o njenemu delu in vlogi na berlinski umetniško glasbeni sceni?
Včasih se sprašujem, kaj bi se zgodilo, če me ne bi takrat, pred 12 leti, povabila k sodelovanju za neko kompilacijo na MySpaceu. Gudrun je čudovita oseba in umetnica, le nekaj takih ženskih umetnic je v zgodovinski perspektivi zapustilo takšno sled. Navdihnila je številne umetnice. Živo se spominjam najinega pogovora v taksiju pred desetimi leti, ko sva se pogovarjali o ambicijah; njene besede so v tistem trenutku imele močan vpliv, ki me je nedvomno vzpodbudil, da nadaljujem samostojno pot. To je tisto dragoceno, zaradi česar ji bom vedno hvaležna.
Kdaj in kako si sploh zašla v glasbene vode? Kako si si utrdila svojo glasbeno pot... od recimo temu „navadnega“, melodičnega pop petja do ustvarjanja glasbe z mašinami, loopi, zvoki?
V tem vprašanju se skriva cela biografija! Poglejmo, z elektronsko glasbo sem se začela ukvarjati v Kolumbiji leta 2004. Postopoma sem začela dodajati različne elemente, kitaro, bas, sinte. Od prvega dne sem delala z loopi, kar počnem še dandanes, le da tokrat vstopajo skozi številne feedbacke in predelave.

Kakšen je tvoj ustvarjalno emocionalni odnos do mašin, kako se navezuješ nanje?
Endosimbiotičen.

S kom najraje in najpogosteje sodeluješ v polju glasbenega ustvarjanja?
Trenutno je moja pogosta sodelavka, moja draga prijateljica in super talentirana vizualna umetnica Regina de Miguel. Najino zadnje sodelovanje je bil sodobni operni vizualni performance, ki sva ga predstavili na HKW v Berlinu.

Kaj, oziroma kdo te v življenju navdihuje, osebno in posredno tvoj umetniški svet? Sama o sebi govoriš kot o kuratorki vplivov, kot mejnik številnih ustvarjalnih tokov. Povej mi, prosim malce več o teh vplivih?
To se v bistvu nenehno spreminja. Mislim, da nimam nekega trajnega življenjskega vzora, navdiha. V bistvu vse stvari, ki so mi bile v preteklosti všeč, skušam približati načinu, s katerim vstopam v umetnost. Konkretno pri tem albumu so bili moji vplivi Alice Fulton, Karen Barad, Mechthild Von Leusch, Laurent Fairon, Lena Platonos...

Ali te mogoče moti, ko nekdo primerja tvoj pristop k umetnosti, zvočnim pokrajinam, hrupu, glasbi, invenciji novih zvokov, produciranju... z Laurie Anderson, na primer? Kaj meniš?
Ne moti me, občudujem njeno delo in ne vidim smisla v teh primerjavah. Najini konteksti so tako različni, imava tako zelo drugačno ozadje in najverjetneje tudi zelo različne namene, toda ja, seveda, najlažje je najti povezavo, če najino početje zreduciraš na ti dve kategoriji: govorjena beseda in ženska performerka.

Berem, da te zelo veseli delo na projektu Announcing Amplify Berlin; ali nam lahko poveš nekaj več o tem projektu, kaj so tvoji glavni poudarki v tem nastopu?
Gre za kreativni program v Berlinu nastanjenih novih glasbenikov, ki se bo odvijal v ACUD Macht Neu. V prvem sklicu nas bo šest mentorjev, vsak bo imel en mesec na razpolago, sama bom tu novembra. Razpis se je odprl 17. aprila. (glej Amplify Berlin)

Kakšne načrte poleg tega imaš, Lucrecia? Kako bo glasba z albuma Anticlines zaživela v živo? Ali se bomo mogoče spet srečali v Sloveniji?
Moj nastop za Anticlines je pripravljen! Trenutno sem že na turneji, s katero bom naokoli do konca leta. Počasi bom začela tudi nabirati ideje že za nov album. In ja, seveda, upam, da se bom lahko vrnila v Slovenijo, zelo mi je všeč pri vas. Zadnjič sem pri vas delala na nekem projektu skupaj z Draganom Živadinovim. Bilo je noro zanimivo.

Varja Velikonja
(Rock Obrobje, maj 2018)