Intervju: Darjo Rot - NIKA Records


Razcvet domačega založništva se je začel z možnostjo ustanovitve privatnega podjetja, prej so obstajale le državne založbe (v Sloveniji Helidon, Obzorja in Založba kaset in plošč RTV, v nekdanjih jugoslovanskih republikah še Suzy, Jugoton, RTB), torej smo bili na domačem trgu odvisni od peščice odgovornih pri teh založbah. Ob raziskavi o razmerah v založništvu v Sloveniji sem dal besedo lastnikom oziroma odgovornim pri domačih gramofonskih založbah, naj sami razkrijejo namene, navdušenje, prepreke, pobude, prespektive…
S pogovori sem se omejil na tri založbe oziroma na njihove predstavnike. Zato ker so Dallas, Multimedia in Nika firme, ki so od prvotnega navdušenja zrasle v podružnice velikih tujih gramofonskih korporacij in ker njihov domači in tuji katalog zaobsega dobršen del plošč, ki jih lahko uvrstimo pod širok pojem rock glasbe.
Darjo Rot je direktor založbe NIKA. Intervju z njim je bil narejen maja 2001.


Kako je nastala založba NIKA?
Mi smo začeli leta 1990 in takrat pravzaprav nismo niti vedeli, kaj bomo delali. Prva ideja je bila le, da bi prodajali plošče. Paralelno z NIKA, ki je služila za uvoz, smo ustanovili še trgovino RecRec. Najprej smo začeli z neodvisnimi založbami, Roadrunner, MFN, Earache, Alternative Tentacle, SST, SubPop…
Kako ste navezali stike s temi založbami?
Dario Cortese je imel nekaj stikov, ne ravno osebnih oziroma direktnih, ampak posrednih. Večinoma smo navezovali stike preko navadne pošte, poslali smo nekaj fax sporočil, in na to je bil kar precejšen odziv. Do leta 1991 smo plošče teh neodvisnih založb prodajali po celi bivši Jugoslaviji, po osamosvojitvi smo s tem prenehali.
Zakaj pa se tega ni nihče lotil že prej?
Ker je bilo vse lažje s famo samostojnega podjetništva. Leta 1989 je vsak lahko registriral podjetje, če je imel 500 ali 5000 dinarjev in svinčnik. Velike firme pri nas so že takrat uvažale plošče tujih velikih založb, med malimi je prvi podpisal licenčno pogodbo Tomaž Domicelj s Sony Records. Mi smo najprej plošče velikih založb, kot Warner, BMG in EMI dobivali preko Croatia Records, torej bivšega Jugotona, no, leta 1995 smo le podpisali pogodbo o licenčnem partnerstvu neposredno z Warner. To pomeni, da smo v Sloveniji založnik za izdaje firm, s katerimi imamo licenčno pogodbo. Je pa res, da iz tujine uvažamo končni izdelek, ker je tako ceneje. Tiskanje majhne naklade za slovensko tržišče se ne splača. Mogoče smo se že od začetka napačno predstavljali kot distribucija NIKA, smo pa predvsem založnik.
Čeprav spet, v avtorskem zakonu se smatra, da smo producent.
Smo pa distributer za druge slovenske firme, kot KUD Levi breg, za založbo Kreslin, torej za te manjše… Sicer pa je vse odvisno od pogodbe; lahko delaš promocijo samo trgovinam in jim razpečuješ te plošče, lahko delaš širšo promocijo, od česar je odvisna provizija.
Založniška pogodba z domačimi izvajalci pa zajema sodelovanje, kar vključuje tudi financiranje, pri projektu od vsega začetka.
Kakšnim pogojem mora domači izvajalec zadostiti, da podpišete pogodbo z njim?
Začeli smo predvsem tako, da nam je bila glasba všeč. Potem smo ugotovili, da to ne gre v prodajo. Prišli smo do tega, da ni nujno, da nam je všeč, ampak gledamo, da je na koncu projekt komercialno uspešen. Torej delaš neko kalkulacijo. Recimo, da je kombinacija obojega. Na eni strani ti mora biti kolikor toliko všeč, gledaš pa tudi na to, da izdaja prinese profit.
Kako se delijo stroški in dobiček med založbo in izvajalcem?
Obstajajo različne pogodbe. Npr nekdo prinese že končne posnetke, tako da jih mi odkupimo ali delno pokrijemo stroške. Večinoma to poteka preko avansov, in to na izvajalske pravice. Točno se ve, kakšne so avtorske pravice, trenutno so 9,03% od veleprodajne cene, ampak tukaj so trenja med IFPI in BM-om, kajti ta tarifa je precej visoka za Vzhodno Evropo, že na Zahode se s tem odstotkom ne strinjajo, radi bi ga znižali. Izvajalec zasluži glede na pogodbo in ceno, če se pojavi razlika, ostane tudi založbi. V svetu je v splošnem zelo malo uspešnih projektov, takih, ki prinesejo dobiček je približno 10%. Pri nas je še težje. Trg je majhen, stroški studia pa so enaki kot v tujini. S tisoč prodanimi CD ploščami še zdaleč ne pokriješ stroškov. In takih, ki bi prodali več kot tisoč plošč je vedno manj. Vzrok je hiperprodukcija, vsak že lahko objavi CD, za širjenje promocije ni več možnosti, tako da ni enostavno.
Seveda se zgodi, da nek projekt uspe in prinese velik plus, kot npr pri nas Plavi Orkestar, ampak to potem hitro potrošiš na drugih, neuspelih projektih.
Ali tuji založniki postavljajo pogoje, da morate imeti domače izdaje, če želite biti založnik za njihove?
To ni bil začetni pogoj. Jim je pa zagotovo všeč, če imamo tudi domače izdaje, tako lažje prideš na prodajna mesta, imaš širšo ponudbo. Mi imamo slovenske, hrvaške, tudi srbske, potem tuje neodvisne in velike.
Ali bi se izšlo, če bi imel npr samo domači program?
Odvisno. Nekatere izdaje so uspešne, večina ne. Zagotovo nekaj tega krijemo iz dobička iz prodaje plošč tujih izvajalcev. Greste kdaj v zavestno izgubo, kot si rečeto, to pa moramo izdati, četudi bo minus? To je bilo na začetku, ko smo si rekli za nekaj projektov, naj bo, četudi smo vedeli, da se ne bo prodajalo. Zagotovo bomo še šli v kaj takega, ker se nam zdi fino in tudi naredi malce imidža firmi. Sicer pa, da bi šel zavestno v minus, raje ne kot da.
Torej je večina izdaj tempirana, da bo dobiček?
Računaš, da boš vsaj pokril. Ampak nikoli ne veš. Imen ne bi navajal.
Kaj kot založba naredite, da bi bil določen projekt uspešen?
Predvsem ga poskušamo čim bolje promovirati. Vlagamo v videospote, samo če pogledaš, koliko oddaj obstaja, kjer bi se ti spoti lahko vrteli, ta vložek ni nikoli povrnjen. Poskušamo dobiti čim več prostora na radiu, da se naši izvajalci čim več predvajajo. Vendar, v tej masovni produkciji je težko dobit dovolj prostora, da bi se določena izdaja dobro spromovirala.
Kako vplivate na končni izdelek?
Bili smo v nekem vmesnem obdobju, ko so k nam prihajale skupine, ki so bile prej pri Helidonu ali ZKP, ti so vsi prišli že z končnim izdelkom. Tako da tu nismo imeli odločilne besede pri nastajanju projekta. Ti izvajalci so k nam prinesli končne posnetke, želeli so, da jim pokrijemo nastale stroške in da še takoj nekaj zaslužijo. Vsaj s tistimi, s katerimi imamo podpisane pogodbe za nekaj let oziroma za nekaj plošč, sedaj poskušamo biti od vsega začetka zraven. Izbiramo studio, producenta, tako želimo sedaj izpeljat stvari.
Kako se pripravljate na nove tehnologije? Prodaja preko interneta, prodaja MP3 fajlov?
Trgovina Rec Rec je bila prva trgovina, ki je prodajala plošče preko interneta. Do leta 1999, ko sem trgovino prodal, je bila tovrstna prodaja v vzponu, za kasneje nimam podatkov. Kot NIKA smo nabavili računalniški sistem business-to-business, ta ni namenjen končnemu kupcu ampak trgovinam, vsaka lahko vstopi z geslom v naš sistem, pregleduje ponudbo, zaloge, lahko direktno naroča, torej išče in kupuje. Obstaja tudi oddelek Svet glasbe, s katerim smo povezani na internetu, in Svet glasbe prodaja naše izdaje.
Kar se tiče MP3, tudi mi se počasi pripravljamo, da bomo ponudili domače izdaje v obliki MP3, seveda za plačilo.
Kakšno je vaše (založniško) mnenje o Napsterju?
Pred kratkim sem bil na Dunaju, imeli smo sestanek IFPI (Mednarodna organizacija za fonografsko industrijo), in mi vsi, kot del glasbene industrije, smo slavili zmago, ko je Napster izgubil tožbo.
Zagotovo pa bo šla prodaja posnetkov na internet in to pod nadzorom velikih založb. Niti ni pomembno, ali bo to Napster ali kaj drugega. Vprašanje je le, ali bo CD plošča s tem izumrla. Po moje ne, vsaj kmalu ne. Prvič, še vedno niso vsi ljudje ljubitelji računalnikov, in še vedno obstaja veliko ljubiteljev, ki želijo v rokah držati izdelek - ploščo. To je zagotovo nekaj drugega, kot da imaš posnetke nekje skrite v računalniku.
Upam, da bo CD plošča obstala, ali nek podoben format.
Ampak, je pa možno CD ploščo zelo preprosto kopirati, vsak ki ima doma računalnik, to zlahka naredi. Imaš občutek, da se je zaradi tega zmanjšala prodaja?
V Sloveniji se je zagotovo zmanjšala. Imaš projekte, ki bi jih, po mojem mnenju, lahko bistveno bolje prodali. Npr Klemen Klemen, njegova ciljna publika so srednješolci, ki znajo uporabljati računalnik in znajo CD presneti na CD-R. Podobno velja za rockovske stvari, tako neodvisne kot pri velikih založbah. To se pri nas pozna tako, da prodaja ni narasla toliko, kot bi morala naraščati. Smo še zelo daleč od zahodnih standardov, kjer npr prodajo tri do štiri nosilce na leto na prebivalca, pri nas je to manj kot eden. Torej celotna slovenska glasbena industrija proda manj kot 2 milijona nosilcev na leto, saj po raziskavah, ki smo ji delali mi.
Zakaj je cena CD plošče še vedno tako visoka, višja kot pri vinilni plošči, čeprav je proizvodnja vse cenejša?
Proizvodna cena CD plošče je pri celem znesku še najmanjša. Stane produkcija. Lahko je 10 tisoč DEM, pa tja do milijona. To moraš všteti v proizvod. Tu so avtorske pravice, izvajalske pravice, na koncu mora nekaj ostati še založbi.
Večkrat sem razmišljal, da če bi bila cena plošč nižja, bi jih tudi prodali več? Če bi bila cena 20 DEM namesto 30, bi se morda prodalo dvakrat več, ne za tretjino.
Mogoče bi se, težko rečem. Čeprav, včasih znižamo CD ploščo na 500 SIT, pa se tudi ne proda. Torej, če stvar ni prava, se ne proda.
Ste prišli že tako daleč, da bi objavili karkoli, samo da bi se dobro prodajalo? Tudi tisto, kar ti je odvratno?
Nisem povsem prepričan, da ne bi. Če bi to trg z veseljem sprejel, potem bi izdali. Ker bi na ta račun lahko objavil nekaj, kar mi je všeč oziroma cenim.
(prirejeno za članek v Časopisu za Kritiko Znanosti)

MP3 odlomek/excerpt (50", 348Kb)

Janez Golič