THE DARK STUFF
The Best Of Nick Kent
Nick Kent
(PENGUIN BOOKS, London, 1994)
Ali tiči zrno resnice v trditvi, da lahko samo (bivši) glasbeniki pišejo avtentično o rockovski glasbi in izkušnjah?!Mnenja o tem so deljena. Odrska izkušnja in ves čar in opojnost rock'n'roll cirkusa prav gotovo pripomoreta k izvirnosti pisanja.
Z navdušenjem sem prebrala knjigo The Dark Stuff Nicka Kenta. Prevzeta nad odkritosrčno romantično pisavo in načinom predstavitve tematike.
Avtor Nick Kent, leta 1951 rojeni Londončan, je že pri rosnih devetnajstih, med študijem angleške literature na Bedford Collegu, objavljal za britanski underground tisk. In bil nemudoma opažen. Sledilo je povabilo k časopisu the New Musical Express. V sedemdesetih letih je poleg tega , da je pisal številne članke in intervjuje, užival tudi kariero glasbenika, ki je delal med drugimi tudi z the Sex Pistols, snemal s svojo matično skupino the Subterraneans. V osemdesetih je objavljal v glavnem pri revijah The Face, Areni, The Sunday Times, Spinu, Voxu in številnih drugih publikacijah.
Knjiga The Dark Stuff je Kentov knjižni prvenec in predstavlja nekakšen izbor njegovega plodnega kritiškega obdobja od leta 1972 do 1993. Nekateri pogovori so v knjigi ponatisnjeni v originalni obliki, spet drugi so iz različnih vzrokov ( beri smrti ali razpada skupine) bili podvrženi avtorjevi ponovni 'predelavi'. Posebej blesti v združevanju pogovorov z rockovskimi zvezdami, s katerimi se je v življenju večkrat srečal.Tako oblikovan kolaž nudi bralcu vpogled v konkretno glasbeno zgodovino določenega ustvarjalca, kot tudi vpogled v čas in prostor. Nekoliko širše torej. Vse skupaj pa lahko opišem le »kot alternativno zgodovino rock'n'rolla«, razlaga v epilogu Nick Kent.
Sex and drug's and rock'n'roll na Kentov način torej. Kajti Nick je pravi rock'n'roller, kakor se o njemu v uvodu razpiše Iggy Pop. In plete svoje resignirano razmišljanje v smeri danes debele in zadovoljne »glasbene industrije«. Lahko pokupijo vsakogar in spreobrnejo vsakega v spiritualnega evnuha. In vendar, ko sem prebiral knjigo, sem si zaželel, da bi ponovno preposlušal glasbo. Ker me je vse skupaj zanimalo. In ker se za današnjo glasbeno industrijo in njene hišne »glasbene novinarje«, ne zmenim več. Le kako naj bi se?
Ima Iggy prav?
Že zadnjič sem se v eni mojih glasbeno knjižnih recenzij dotaknila stila pisanja, ki prevladuje v rockovskem kritištvu. Pri nas. In tudi širše.
Nick Kent dokazuje, da se da o rocku kot fenomenu pisati izredno estestko prizadeto, avtentično, literarno briljantno. Saj vemo, da je glasba le redkokdaj samo glasba. Lahko trdim, da velja to še posebej za rockovsko glasbo, gledano v najširšem kontekstu besede, ki je bila vedno tesno povezana z načinom življenja, stilom in osebno držo tako protagonistov, kot tudi zapisovalcev te umetniške forme. Le na tak način lahko dobimo osupljive, subtilne, različno pisane povezave z ožjim in širim okoljem.
Rockovse zvezde vpete v čas in prostor. Rock kot življenski slog, saj poznate to?! Kaj se je v družbi dogajalo? Kaj so ti artisti poslušali, brali…Kaj je v tistem času prevladovalo v medijih? Kaj so premlevali časopisi? Kaj se je vrtelo pa radiu? Kaj rockalo po klubih? Kako so vsi skupaj rastli s fenomenom novoporajajoče kulturne prakse? Iščoč drug drugega v brezupnem hrepenenju po sogovorniku, katerega spomin pozna dediščino istih rites of passage, kjer so zaneseno poslušali iste rockerje in brali iste pisce?!
Vse skupaj je še bolj zanimivo, ker je Nick Kent rastel z ljudmi, o katerih je pisal. Z njimi se je družil, jih spremljal na glasbeni poti, nekatere dobesedno od prvih šolskih nastopov ( npr. Brian Jones, Syd Barrett…), pa do njihovih kasnejših uspehov. Beremo lahko pretresljivo življensko pripoved Briana Wilsona, pa izgubljena leta Lou Reeda, fenomen Elvisa Costella, Morrisseya, blišč New York Dollsov, začetke Rolling Stonesov, Iggya Popa, Roya Orbisona in Neila Younga. Nadaljevanje zgodbe o uspehu kot da ga ne zanima. O tem tako ali tako pišejo vsi ostali v glasbenih revijah.
Odkrita intima glasbenikov in kopica blestečih izjav, ki si jih (nekatere najbolj znane služijo kot vir v številnih knjigah o raziskovanju rocka kot fenomena), že zasledil v kakšnem rockovskem časopisu, ne vedoč, da gre za njegov avtorski zapis.
Nick Kent je mojster pisane besede. Knjigo posveča spominu na še enege romantika rockovskega novinarstva Lesterja Bangsa. Naključij ni…
(Muska, december 2000)
Varja Velikonja
