DEAD CAN DANCE
Dionysus
(PIAS, 2018)
Le v samem začetku sta Lisa Gerrard in Brendan Perry sledila aktualnim smernicam, takrat, v zgodnjih osemdesetih je bil izpostavljen t.i. gotski ali darkerski rock.
Že na drugem albumu Spleen And Ideal (l.1985) sta našla svojo pot, oziroma sta pogledala daleč čez in predvsem nazaj.
V srednjeveške napeve in povezane mite in legende.Nadvse aktivna osemdeseta so terjala svoj davek. Po zasebni in ustvarjalni ločitvi se je Lisa umaknila nazaj v Avstralijo, kjer je večinoma snemala filmsko glasbo, Brendan je deloval na relaciji Irska - Anglija. S tem so Dead Can Dance delovali na daljavo oziroma večinoma kar mirovali, a ostali dobro zapisani pri ljubiteljih. Zagotovo bolje, kakor je bila sprejeta njuna solistična glasba. O tem pričajo odlično obiskani koncerti ob njuni vrnitvi kot Dead Can Dance, kar se zgodi na nekaj let, če ne desetletij. Obenem so enako težko pričakovani novi diskografski podvigi, svež Dionysus je na primer šele tretji album v zadnjih 22 letih. Prejšnji Anastasis je izšel pred šestimi leti, in že zato se prvi ponuja v primerjavo.
V okviru celotnega opusa Dead Can Dance sta si albuma nadvse različna. Anastasis sta Perry in Gerrard posnela v celoti sama in vse s pomočjo sintetiziranih zvokov. Na albumu ni slišati „pravih“ glasbil, čeprav je simulacija izvrstna. Obenem so na albumu „prave“, zaokrožene pesmi, z besedili in petjem. Vse to je na aktualnem izdelku Dionysus v veliki meri obrnjeno na glavo.
Na albumu imamo le dve suiti, v dolžinah prikrojenih vinilni plošči. Mitu o grškem bogu vina, gledališča in plodnosti sledimo skozi 7 poglavij, ki jih vežejo kolaži konkretnih zvokov. Glavni fokus je tokrat na razširjenih inštrumentalnih rešitvah. Značilni obredni ritmi so še poglobljeni, okrog se okusno razporejena eksotična strunska glasbila in piščali, ki jih je Brendan zbral širom sveta. Še najraje tam, kjer je Dioniza vodila mitološka pot. Vsaj v prvem delu je petje, tisto, kar imamo pri Dead Can Dance najraje, precej v ozadju oziroma je kvečjemu spremljava celovitega obredja. Sicer prodoren, zvonki glas Lise Gerrard tokrat nikjer ne izstopa, je zgolj eden od glasov zbora. Tudi Perryjev odmeven bariton zgolj plava nad vsem tem bogastvom zvokov. Prej tole zveni kakor scenska glasba za predstavo o Dionizu, in ne zbirka pesmi, kakor jih poznamo z večine njunih albumov. Šele, ko bi obrnili vinilni album, bi naleteli na oblike pesmi. In še teh nekaj v vodilni vlogi odpoje Brendan, medtem ko se Lisa drži zadaj. Zato dva pomisleka; kaj ne bi bilo bolj pošteno, če bi ta album objavil Brendan Perry pod svojim imenom in bi Lisa le „gostovala“, kot je nedavno pela na albumu „skrivnostnih bolgarskih glasov“ (v prvotnem medijskem sporočilu Lisa sploh ni bila omenjena)? V pomanjkanju pesmi kot takih je tole bližje podaljšani EP plošči kot dolgometražnemu albumu. Ampak tu pač nastopi tržna logika; prodajajo se Dead Can Dance in njihovi albumi.
Pod črto; Dionysus je še vedno album, kot ga lahko posnameta le Brendan Perry in Lisa Gerrard, čeprav je tokrat poudarek na inštrumentalni izvedbi in je podlaga izdelan koncept. S svojo povzdignjeno mistično, etno navdahnjeno glasbo sta bila in sta še zgled mnogim, ki pa večinoma ne dosegajo njune veličine. Ker njuna glasba ni vezana na aktualne smernice, je nadčasna in vedno dobrodošla. O tem pričajo večinoma že razprodani evropski koncerti, napovedani za maj in junij prihodnje leto.
povprečna raven dinamičnega obsega: DR9
(Rock Obrobje, november 2018)
Janez Golič
