DEAD CAT IN A BAG
Sad Dolls And Furious Flowers
(Gusstaff, 2018)
Glede na to, da Dead Cat In A Bag prihajajo iz Italije, natančneje iz Torina, toliko lažje prevzemajo glasbene zvrsti iz bližje in daljne okolice in iz bližnih in bolj oddaljenih časov, in si jih avtorsko prisvojijo do te mere, da sedaj zvenijo kot da so jih iznašli prav oni. Ti oni so v osnovi trije, oziroma če gremo globje v jedro zasedbe, jih pooseblja kar multiinstrumentalist Swanz (Luca Swanz Andriolo), saj poje, prispeva večino besedil in glasbe ter igra na katerokoli glasbilo v bližini. Dva bližnja pomočnika sta Andrea Bertola in Scardanelli, oba prav tako igrata na več glasbil in ker očitno tudi to ni dovolj, da bi polno ilustrirali svoje zamisli, so k snemanju tretjega albuma Sad Dolls And Furious Flowers povabili še 16 glasbenikov in glasbenic ter dve pevki za povrh. Tokrat gre zares.Katerakoli enoznačna opredelitev bi jim naredila škodo oziroma bi zgrešila namen njihovega početja. Pomembna so občutenja, ki jih želijo posredovati poslušalcu, in glede na občutenja oblikujejo zvočno podobo posameznih pesmi. V osnovi je tole kantavtorska, izpovedna glasba, besedila so vsaj tako pomembna kot glasbena spremljava, in so tudi natisnjena na priloženi knjižici. En širši okvir njihove usmeritve ponuja nekaj priredb, ki so jih posneli že pred leti, npr prispevali so pesem za tribute album Leonarda Cohena in Swanz je posnel priredbo pesmi Joy Division na svojem solističnem albumu. Na pričujočem ploščku najdemo še solidno izvedbo Venus In Furs iz repertoarja The Velvet Undergroud, kar samo pomeni, da cenijo pesmi z močno sporočilno noto. Če dodamo še nekaj izposojenih verzov P.P. Pasolinija in J.L. Borgesa, pomeni, da se Dead Cat In A Bag nagibajo v smer uglasbljene poezije. Žal avtorski delež prevečkrat pade na raven cenene luzerske poze, večerna hrepenenja se skozi alkoholne hlape in oblake cigaretnega dima končajo v jutranjem obupu. Tudi verzi so preprosti, rime skoraj banalne. Swanz večinoma prej šepeta in hrope kakor poje, kar je ponovno del njegove drže. A te pomanjkljivosti skupina nadomešča z uporno doslednostjo oziroma jih celo obrne sebi vprid, vse se zloži v celoto njihovega karakterja. Podobno velja za po robovih povzete žanre, saj enako prepričljivo godejo po romsko, mehiško, rusko, francosko ali se spustijo v newyorški talilni lonec iz devetdesetih. In česarkoli se že dotaknejo, poslušalec nima nikoli občutka, da se nam želijo dobrikati, prikupiti na način plehke zabave. Vseskozi so na svoji strani, verjamejo v svoje poslanstvo, ne glede na ne najbolj naklonjene okoliščine.
Dead Cat In A Bag so zakoniti dediči tiste avtorske izpovedne muzike, ki se ne prilagaja trenutnim smernicam, ampak vztraja na svoji poti. Če bi v tem polju radi prisluhnili še komu drugemu kakor Tomu Waitsu, Nicku Caveu in Wovenhand, je tole dobra izbira.
raven dinamičnega obsega: DR10
(Rock Obrobje, maj 2018)
Janez Golič
