pred koncertom Danille de Picciotto in Alexandra Hackeja v Kinu Šiška izpostavljamo intervju z Danielle iz leta 2015:

Intervju: DANIELLE DE PICCIOTTO / Interview with Danielle De Picciotto

foto: Alexander Hacke Danielle de Picciotto je vsestransko nadarjena umetnica, performerka, slikarka, vizualna umetnica, pisateljica in glasbenica. Njena življenjska zgodba je polna vzponov in padcev, ki jih je pogumno popisala v svojem knjižnem prvencu The Beauty of Transgression, A Berlin Memoir. Knjiga je minuciozen, veristično popisan kažipot berlinske scene v letih 1987 do 2003 skozi oči mlade Američanke, ki je svoj umetniški svet našla v Berlinu. Izpostavlja nekaj unikatnih, edinstvenih trenutkov, ki jih je sooblikovala in uspešno organizirala, spromovirala. Skupaj z Dr. Mottejem je bila soustanoviteljica prve zgodovinske Love Parade. Kot interdisciplinarna umetnica deluje v Berlinu od leta 1986. Svojo umetniško vizijo uspešno nadgrajuje v krogu njej ljubih umetnic in umetnikov; podporo in popolno umetniško sožitje najde tako v berlinski underground sceni v okviru kluba Ocean na čelu z Gudrun Gut, sodelovala je z Myro Davies na njenem albumu Cities and Girls (Moa17), vedno blizu in tu nekje so bili fantje iz skupine Einstürzende Neubauten. Leta 2012 so jo k sodelovanju povabili glasbeniki iz skupine Crime & The City Solution.
Povod za pogovor s to vsestransko umetnico je izzid njenega glasbenega prvenca Tacoma, ki je izšel aprila 2015 pri nemški založbi Moabit music (Moabit019). Album, ki naplavlja nešteto vsebin in ponuja v razmislek možne preživetvene strategije. Koncepte. Album izredne umetniške izpovedi, zrelo in dovršeno delo umetnice, ki svojo umetnost živi in diha kamorkoli jo zanese življenjska pot. Zadnjih deset let namreč s svojim možem Alexandrom Hackejem ustvarjata projekte povsod tam, kjer imajo za njuno delo posluh in veselje.


"Kako sprejema svoj ciganski stil življenja, koliko življenske energije je potrebno akumulirati za tak stil življenja in kako se kot ženska spopada z realnostjo v večini sveta še vedno prevladujočo patriarhalno, močno šovinistično vizijo sveta"?, je bilo moje prvo vprašanje.
Na splošno lahko rečem, da je težko za nas, ženske umetnice, ker smo ponavadi pogosto spregledane. Da uspeš moraš biti kar dvakrat bolj zagnana, delati moraš še enkrat bolj kot ostali in tudi takrat imaš malo možnosti, da si prepoznana po svojem delu. Toda na določeni točki sem se odločila, da se ne bom več smilila sama sebi (kajti to me je spravljajo ob živce) in sem se začela osredotočati zgolj in le na svoje delo. Sem deloholičarka, ne poznam počitnic ali vikendov in delam najmanj deset ur dnevno. Delam, ker me to na nek način osrečuje, in ker drugače ne zaslužim dovolj denarja. Za resno umetnico ne obstaja termin prostega časa. Tudi sicer vsi uspešni umetniki delajo non stop, to preprosto sodi zraven.
Biti ženska umetnica na poti je v mojem primeru verjetno nekoliko lažje kot pri ostalih, ker potujem z možem, ki je zelo velik in močan. Srečala sem kar nekaj samostojnih ženskih umetnic, ki so nomadke, povsem samostojne so in do njih čutim veliko spoštovanje, kajti živijo težko življenje.

Kako ohranjaš svoj duševni mir in obenem fizično moč, ki jo takšen način življenja dodatno terja? Ti je blizu meditacija? Kakšni so tvoji umetniški vplivi, ki navdihujejo tvoje slike, instalacije in glasbo?
Odkar sem nomadka, sem postala veliko bolj disciplinirana. Sem veganka, ne pijem alkohola, ne kadim, ukvarjam se z jogo in meditiram, kolikor je to mogoče. Biti stalno na poti je zelo naporno in težko. Medcelinski leti te povsem izčrpajo, telesno oslabijo imunski sistem, tako da je v tem pogledu zelo zaželjen discipliniran življenjski stil.
Pravkar sem prebrala čudovito knjigo o Johnu Cageu "Where the Heart Beats" (John Cage "Zen Buddhism and the inner life of artists"). To je v zadnjem času ena boljših knjig, ki sem jih prebrala. Na splošno pa rada berem biografije ženskih umetnic, rada imam Georgio O'Keefe, Frido Kahlo, Yoko Ono, Camille Claudel, Nancy Cunard, Simone de Beauvoir, Dorothy Tanning itn. Navdihujejo me na različne načine, posebej njihova potrpežljivost in vztrajnost. Rada imam romane magičnega realizma, čeprav romanov ne berem pogosto.
Moje delo navdihujejo vsakodnevni dogodki; običajno so to teme, na katerih delam nekaj let in so del mojega življenja; v tem trenutku je to nomadstvo.

Tacoma Nedavno je izšel tvoj prvi album, zelo lepa in čustveno močna mojstrovina, tako po besedilih kot glasbeno, album z naslovom Tacoma. Mi lahko pojasniš, kako si pristopila k tematiki plošče?
Sedaj sem že pet let nomad. Z možem sva zapustila hišo v Berlinu in sedaj sva ves ta čas v iskanju novega kraja, kjer bi se ustalila. Kraja, ki bi naju navdihoval podobno kot naju je Berlin skozi 80-a leta, gre za zelo osebno iskanje. To potovanje je spremenilo najini življenji v vseh možnih pomenih in seveda, eden od vidikov, s katerim se soočava, ko iščeva novi dom, je “kaj je dom”? Rojena sem v Tacomi, a sem tam živela le tri mesece, preden smo odšli (moj oče je bil v zaposlen v ameriški vojski in stalno smo se selili), zato je bil moj rojstni kraj pravzaprav zame uganka, nikoli se nisem vrnila. Vse kar trenutno počnem, se dotika te tematike in vračanje h koreninam zame pomeni “Tacoma”. Zato sem naslovila ploščo Tacoma.

Album se odpre z okusnim glasbenim uvodom, ki nosi naslov Tacoma. Ali lahko to prevedemo kot neke vrste umetniškega in življenjskega potovanja, ki se razvija iz “skice”? Kakšne spomine ti prinaša Tacoma?
Nazadnje sem se vrnila v Tacomo leta 2014 in zame je bila to zelo mistična izkušnja – tega ne morem zares pojasniti, ampak dejansko se nekaj spremeni, ko ponovno spoznaš kraj, kjer si se rodil. Moj album se ukvarja z vprašanjem, kaj je dom in s skrivnostno simboliko doma, ki je lahko v srcu, ali v osebi, ali v bogu ali v kraju. Je fascinantna tematika, ker se vedno najdeš na točki, ko razumsko razmišljanje odpove in se začne magija. O tem je moja plošča.

Vse na plošči si opravila sama, spisala si vsa besedila, zložila glasba, praktično vse skupaj sama odigrala. Kako si zadovoljna s svojim delom?
Ko sem začela, nisem bila prepričana o smeri, ki naj bi jo ubrala, zato sem se le prepustila ustvarjalnosti, da me pelje. Rezultat mi je res všeč, ker sem odkrila stvari o sami sebi, ki sem jih že pozabila. Pravzaprav sem se spomnila na stvari, ki sem jih imela rada kot majhno dekle: skrivnostne zgodbe, Divji zahod in potovanja.

Pri snemanju albuma sta bila zraven še dva velika moža, Alexander Hacke igra kitaro v eni pesmi, album je tudi produciral in zmiksal, in Wharton Tiers, ki je posnetke masteriral.
Wharton Tiers je moj veliki prijatelj še iz New Yorka in zelo sem bila ponosna, da je masteriral album. Podobno velja za Alexandra Hackeja, je tako zelo talentiran glasbenik, da je vedno vznemirljivo delati z njim. Skupaj delujeva že skoraj 15 let in upam, da bova še dolgo ustvarjala skupne projekte.

Eden bolj navdihujočih in razmisleka vrednih trenutkov na albumu je zajet v skladbi Home Sweet Home, kjer se stalno sprašuješ; Everything takes time / what is your journey? Future plans? Do you have a favorite perfume? / place / Do you questioning yourself endlessly? / What does your home smells like? /...etc... Ključna vprašanja. Bi nam prosim pojasnila svoje poglede o tej določeni skladbi?
Ena stvar, ki sem se je naučila v življenju je, da stvari ne moreš izsiliti. Pridejo, ko morajo priti, in za vmesni čas je potrebno potrpljenje. Ta vmesni čas je prav tako obdobje, ko se moramo naučiti discipline – to je učenje, da moramo vztrajati, četudi je položaj težaven. V kontekstu simbola je dom zbirka vsega, kar si zbral v svojem življenju – je zbirka vsega, kar ljubiš, a obenem tudi združuje vse, kar zanikaš. Starejši so ljudje, bolj se zapirajo v svoje hiše. Začnejo govoriti sami zase in postajajo vse bolj žalostni in zagrenjeni. Mislim, da je žalostno, da skoraj ne obstajajo koncepti, kako drugače bi ljudje lahko živeli skupaj kot samo v krogu družine ali sami. Vsa ta razmišljanja so zajeta v besedilu za Home Sweet Home.

Vse potrebuje svoj čas, poješ v tej pesmi. Se je Tacoma pojavila v pravem trenutku tvojega življenja?
Vse od leta 1995 sem želela posneti svoj album. Ampak vmes je vedno prišla kakšna katastrofa, ki mi je to preprečila. Zato sem se na neki točki odločila, da počakam na pravi trenutek in poleti 2004 sem začutila, da je napočil ta trenutek. Natanko sem vedela, katera glasbila bi rada uporabila in s kakšno tematiko se bom ukvarjala. In naenkrat je postalo vse zelo preprosto. V dveh mesecih sem spisala celoten album, čeprav sem bila stalno na poti in pogoji niso bili enostavni. Ampak vse je šlo zelo gladko, zato se je čakanje vseh teh 20 let izplačalo.

Gudrun Gut Še en krasen zapis na plošči je The Veil; žlahtna zvočna pokrajina, kjer lahko začutimo močno feministično noto, poklon neznani ženski naravi, močni, a obenem nevidni, kot si zapisala in odpela. Začutim lahko močan, silen manifest o sami sebi, o vseh preteklih in bodočih bitkah. Kaj mi lahko poveš o tej pesmi?
Odkar sem začela sodelovati z Gudrun Gut v zgodnjih 90-ih letih, sem se močno zavedala stanja ženskih umetnic in glasbenic. Gudrun je naredila ogromno zanje. Tudi sama sem vedno poskušala narediti čim več, da bi se te ženske umetnice “videlo”. Mislim, da je to največji problem diskriminacije: ljudje ostajajo nevidni, ne glede na to, kako čudoviti so, ker “slepota” drugih preprečuje, da bi v njih prepoznali lepoto – to velja za vsakogar, ki je diskriminiran, ne glede na barvo kože, starost ali spol. Ta pesem je o njih. Oseba je lahko absolutno čudovita v vseh pogledih, a še vedno jo zaradi predsodkov vsi spregledajo. Večina te “ignorance” je povsem podzavestne. Poznam ogromno moških in žensk, ki so polni predsodkov, a se tega niti ne zavedajo. Zato si v mojem skromnem umetniškem obsegu prizadevam čim več govoriti o tem, da bi se ljudje prebudili ob vsej lepoti “nevidnosti”.

Z Gudrun Gut (ki jo zelo cenim) si v Berlinu že sodelovala. Kako pomembna in navdihujoča je feministična podpora, v kateri je Gudrun največja? Kaj meniš?
Mislim, da je podpora med ženskami zelo pomembna in se še vedno ne dogaja v zadostni meri. Močno verjamem, da ima vsak med nami na nek način možnost pomagati drugim, da postanejo bolj vidni. Moški močneje držijo skupaj kot ženske in iz tega bi se lahko kaj naučile in spremenile.

Videla sem te v Ljubljani na koncertu/performansu Music from Republic der Wolfe v sklopu superskupine The Ministry Of Wolves. Kako si zadovoljna s tem projektom?
Zelo sem uživala v The Ministry Of Wolves, ker smo vsi igrali na zelo različna glasbila in zaradi tega, ker sem lahko igrala skupaj z mojim dolgoletnim prijateljem Mickom Harveyem. On je izjemno talentiran in v veselje mi je bilo delati z njim. Bolj kot na koncertih sem uživala v igranju naše glasbe v okviru gledališke predstave “Republic der Wölfe”, za katero smo prispevali glasbo. Igrali smo v okviru predstave v Dortmundu celotno sezono 2014. To je bila moja prva izkušnja igranja v gledališču in moram priznati, da sem zelo rada delala v okviru tako tradicionalne postavitve. Že zelo dolgo sem si želela delati v okviru velike skupine ljudi in še skupaj z mojim možem Alexandrom Hackejem. Običajno si vse projekte, ki jih izpeljujemo sami, tudi financiramo sami, saj je težko dobiti podporo za neodvisno multimedijsko predstavo – zato je delovanju v gledališču čudovito – bila je velika produkcija z mogočno odrsko postavitvijo, kostumi in vsem, kar smo potrebovali. Upam, da bomo v prihodnje še naredili kaj podobnega.

Sem velika ljubiteljica skupine Crime & The City Solution. Album American Twilight je izšel leta 2013... Obstaja kakšna možnost, da bi šla ta magična skupina na svetovno turnejo?
Crime & The City Solution je zelo staromodno zastavljena skupina, predvsem v smislu, da je v zasedbi osem članov. Dandanašnji je zelo težko narediti kaj večjega s takšno zasedbo in to je poglavitni razlog stagnacije. Niti promotorji, dvorane, založniki ali organizatorji koncertov niso pripravljeni vložiti toliko denarja, da bi podprli takšen dogodek. In ker moramo tudi mi sami zaslužiti za preživetje in ne moremo stalno delati zastonj, zato Crime & The City Solution trenutno mirujejo.

Tacoma In nenazadnje, si talentirana piska. Prebrala sem tvoje žive, čudovito napisane spomine o Berlinu The Beauty of Transgression. Pogosto se vračaš v Berlin, je tam kaj takega, kar posebej pogrešaš in je že izginilo?
Avgusta bom objavila grafični roman We Are Gypsies Now tudi v angleškem jeziku. V Nemčiji je bila knjiga objavljena leta 2013 in je bila osma na lestvici najbolj prodajanih. To je zgodba, kako sva leta 2010 z možem postala nomada in zakaj sva začutila, da je čas, da zapustiva Berlin. Berlin bo vedno imel posebno mesto v mojem srcu in tja se bom vedno vračala, ker imava tam veliko prijateljev in družino. Je čudovito mesto, ki je imelo izjemno ustvarjalno zgodovino, mislim, da je primerljivo z ekscentričnim plesalcem. Trenutno postaja vse bolj poenoteno, ampak prepričana sem, da se bo v določenem trenutku uprlo in kmalu spet postalo anarhično.

Živiš trenutno v Berlinu, ali...? Kakšni so tvoji načrti? Kako boš promovirala album?
Trenutno sem v puščavi Mojave in se pripravljam na žive nastope na jesen. Izdelujem vizualije in vadim pesmi. Imela bom ameriško turnejo skupaj z Alexandrom Hackejem, predstavljala bova album Tacoma, mojo knjigo in že album, ki ga pripravljava skupaj, naslov je Perservantia. Upam, da mi bo za tem uspelo izpeljati tudi evropsko turnejo, pozno jeseni ali v začetku 2016.

In za konec, kako močno in pomembno je za vaju obojestransko sodelovanje (v glasbi, umetnosti, življenju)?
Sodelovanje z Alexandrom se je v teh 15 letih postopoma razvijalo. Oba sva zelo odprta in prilagodljiva, zanimajo naju različne stvari, včasih še preveč in naju kaj zapelje vstran, ampak ker drug drugemu puščava svobodo in se podpirava, imava možnost razvoja in resnično odkrijeva, kar je za naju pomembno. Sčasoma ugotoviš, kaj je precenjeno.

Kako drugačna je Danielle danes, če jo primerjaš s tisto pri 30ih ali 40ih letih?
Bolj sem prizemljena kot pri svojih 30ih – takrat sem bila polna navdušenja in zelo prijateljska. Skakala sem od ene stvari k drugi, doker nisem grdo padla na nos. Imela sem obdobje sedmih nesrečnih let, polne travm in solz.
To je bilo zame pomembno obdobje, pripeljalo me je do tega, kar sem bila pri 40ih – vedela sem, na kaj se želim osredotočiti. Kar je bilo pravzaprav ustvarjanje lastne umetnosti in glasbe in razvoj samega sebe na več ravneh in konec z zapravljanjem časa.
Sedaj čutim, da je bilo vse to delo vredno. Počutim se dokaj dobro tehnično podkovana, da se lahko osredotočim predvsem na vsebino.

Obstaja možnost, da se ponovno vidimo v Sloveniji?
Rada bi prišla na nastop v Ljubljano – omenjam jo v grafični noveli kot zelo poseben kraj, ki sem ga rada odkrivala.

(Rock Obrobje, maj 2015)

Varja Velikonja