Portret: KIM DEAL

Kim Deal sodi v najožji krog meni ljubih glasbenic. Seveda sem jo najprej opazila v izjemni skupini the Pixies in vedno so mi šla na živce rokovska poročila s koncertov tega benda, ki so skorajda po pravilu v ospredje postavljala nesoglasja med njo in pevcem, gonilno silo Black Francisom. Nesoglasja, ki so na koncu koncev eskalirala v dokaj hiter razpad benda.
Pixies so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja skupaj s Throwing Muses, Sonic Youth in kasneje The Breeders tvorili izredno močno alternativno jedro rokovskih bendov, v katerih so več kot opaženo vlogo odigrale ženske. Tako je Dealova že na začetku svojega pojavljanja na glasbeni sceni rada poudarila, da ni nobene potrebe, da tekmuje z moškimi kolegi glasbeniki. Zakaj sploh rabimo njihove stvari? Zakaj tega preprosto ne ignoriramo in same ustvarimo to svar veliko boljše? Pravzaprav ni nikoli verjela v magične emocionalne spolne razlike, piše Lucy O'Brien v svoji knjigi She Bop. Znana je njena izjava v NME ( iz leta 1993 v intervjuju s Stephenom Daltonom): Žensko akordno sosledje? Ne verjamem, to so The Beach Boys. Moško akordno sosledje? To so L7. V glasbi ne obstajata ženska in moški….to je tako, kot če bi imeli ženske in moške cigarete; vse skupaj je namreč tobak.
In prav »nov« tip ženskih glasbenic ti v tem prebujajočem obdobju devetdesetih let najprej pade oči. V mislih imam tisto njihovo tipično nonšalanco, popolnoma drugačen tip glasbenic, kot pa smo jih bili vajeni doslej, glasbenice tipa Kim Gordon in Kim Deal, danes ikoni alternativne neodvisne glasbe. V osemdesetih letih je bila slika v popularni glasbi povsem drugačna, predvsem ženske glasbenice so se skrivale za težkimi make upi, visokimi petami, imidži, ki jih je narekoval glasbeni menadžment, in v tem kontekstu je podoba Kim Deal popolno nasprotje vsem takratnim prevladujočim podobam v glasbeni industriji. Delovala je preprosto povedano »normalno«, bila je popolna ženska ikona izključno zaradi svojega talenta in lastne kreativnosti. Sama sem v Kim vedno videla predvsem izjemno glasbenico, všeč mi je bila njena drža, naboj, njeno pojavljanje na sceni, njena vpetost v bend, in seveda in predvsem njen glasbeni vložek. Rokovski poetiki je dodala emotivni, melodični spevni naboj, ki ga še posebej obarva njen prepoznaven, mehak, senzualen in vedno obvladan glas. V mislih imam obdobje zgodnjih devetdesetih, čas torej, ko je s skupino the Breeders dosegla redko kombinacijo meanstream popularnosti in to z glasbo, ki je reflektirala redko stopnjo kompleksnosti, občutljivosti in zabave
"V primerjavi z vsemi tistimi ženskami v roku izgledam kot zadnja jebena debela gospodinja, in to je zame čisto v redu. Tako mi vsaj ni treba pogosto prati las, jebi se, tako pač zgledam,« je povedala v intervjuju leta 1995 za časopis Spin.
Toda pojdimo lepo po vrsti… Kimberly Ann Deal (1961) in njena sestra dvojčica Kelley sta dokaj zgodaj začeli pisati lastne pesmice. Odraščali sta v Huber Heights, v predmestju blizu Daytona (Ohio).V njuni biografiji lahko izvemo, da sta v najstniških letih poslušali skupine kot so AC/DC in Led Zeppelin, Kim je tako pri enajstih letih znala zaigrati na akustično kitaro pesem Rogerja Millerja King Of the Road. Obe sta bili živahni, samosvoji deklici, ki sta pogosto zaradi svojega uporništva prišli navzkriž tako s starši, kot šolo. Kot dvojčici ju je od zgodjih let vezala še posebej močna in globoka vez (Najlepše darilo, ki sem ga kdajkoli dobila za rojstni dan, je bila moja sestra Kelley, je nekoč izjavila Kim). Zanimivo, da sta že kot najstnici osnovali folk bend The Breeders, in na veliko veselje lokalnih tovornjakarjev nastopali na njihovih parkiriščih. Kim je že takrat pisala ogromno lastnih skladbic. Pri šestnajstih sem imela že preko sto pesmic. Ugotovila sem, da je veliko lažje pisati lastne komade, kot delati priredbe starih. Glasba je bila kar v redu, besedila pa so mi povzročala kar nekaj težav. Bila so mi nekako odtujena, ničesar skupnega nisem imela z njimi…Pri sedemnajstih sta nakupili mikrofone, mešalko in ojačevalce za studio v spalnici. Kasneje sva nabavili še ritem mašino, da je vse skupaj izpadlo bolj kot skupina. Ena akustična kitara in dve pojoči deklici in ti bikerji v publiki so nas oboževali, imeli so solze v očeh, ko sva peli. Igrale sva pesmi Hanka Williamsa, pa Everly Brothers, blues komade in nekaj lastnih skladbic. Bilo je resnično v redu, je povedala za The Guardian Unlimited. Kim Deal je po vpisih na sedmih različnih kolidžih uspešno končala študij biologije in nekaj časa celo delala v bolnišničnem laboratoriju in biokemičnem laboratoriju. Po poroki z Johnom Murphyjem (1984) se je par preselil v Boston. Ključen podatek na glasbeni poti, kajti že januarja 1985 se Kim Deal javi (edina) na oglas v časopisu Boston Phoenix, kjer je Charles Thompson ( Black Francis, Frank Black) iskal basista za svoj bend, nekoga, ki ima preference do hard core punka in bendov tipa Hüsker Dü in ikon folk glasbe tipa Peter, Paul in Mary. Dealova se je javila na avdicijo, čeprav ni nikoli prej igrala na bas. Da bi rešili ta problem, ji je Charles posodil 50 dolarjev za let v Dayton (Ohio), kjer si je sposodila sestrin bas. Nastala je skupina Pixies, kjer sta poleg Charlesa in Kim zraven tudi Joey Santiago in na Kimovo pobudo tudi bobnar David Lovering. Ni bila zgolj kul in entuziastična, bila je naravnost perfektna, kajti želeli smo basistko, ki bi znala peti harmonije, je za Total Guitar povedal Frank Black. Kim je v bendu uporabljala odrsko ime Mrs. John Murphy. Spet ena izmed njenih provokativno ironičnih, feminističnih šal, ki je nastala kot odgovor na resnično izkušnjo v življenju.
Vse ostalo je glasbena zgodovina, vključno z njihovimi štirimi albumi, njihovim razhodom leta 1993, in kasnejšim, medijsko razvpitim povratkom na svetovne odre leta 2004. Na veliko veselje vseh starih in novih ljubiteljev; mimogrede, Pixies smo videli tudi na odru ljubljanskih Križank (junij 2004), in pred tem tudi že na Drugi godbi leta 1989.
Zanimivo, da so Pixies takoj pritegnili pozornost neodvisne rokovske glasbene javnosti. Danes jih glasbena zgodovina upravičeno uvršča med najvplivnejše neodvisne bende vseh časov. Dobro jih je sprejela publika, pozitivno so jih ocenili rokovski kritiki. In resnici na ljubo, bili so tako drugačni od vsega na takratni glasbeni sceni, tako presneto naravni in nravni, da so tudi zato pritegnili vsesplošno pozornost. Celo najglasnejše pesmi Pixies so melodične in jim lahko zlahka pritegneš, če te le posrka njihova energija. Toda današnji zapis je o Kim in njena vloga v bendu je nenadomestljiva. Preprosta, povsem naravna, nenarejena, vedra, s humorjem nabrita basistka, ki je v kozji rog ugnala marsikaterega novinarja, s svojim obnašanjem in nekompatibilnostjo značajev pa tudi šefa v lastnem bendu. Koliko Kim Deal je bilo dejansko v Pixies lahko slišimo in spremljamo kasneje, v nadaljevanju njene zgodbe in predvsem in tudi na njenem najnovejšem izdelku. Žal so nesoglasja s Francisom preprečevala, da bi Kim lahko igrala več svojih komadov, dejansko ji je v bendu prepuščal vedno manj maneverskega prostora, dokler je niso povsem izključili iz benda. Ne glede na to, je Kim vedno ustvarjala in pisala nove in nove pesmi. Leta 1988 je na evropski turneji, kjer so Pixies nastopali skupaj z bendom Throwing Muses spoznala njihovo kitaristko Tanyo Donelly. Obe sta v bendih, kjer sta igrali, bili neizkoriščeni, čutili sta, da lahko v glasbi prispevata več. Ideja za skupen album je bila torej na dlani. Kim se je odločila, da novonastajajoči bend poimenuje The Breeders (1989), tako kot se je imenoval že njen mladostni sestrski projekt. Za demo posnetek sta pritegnili še Carrie Bradley, violinistko in vokalistko pri Ed's Redeeming Qualities. Šef založbe 4AD Ivo Watts-Russell je bil navdušen, nemudoma je s puncami podpisal pogodbo za založbo.
Ime The Breeders izhaja iz gejevskega slenga, ki označuje heteroseksualce, in zanimivo, tudi naslov njihovega prvega albuma Pod (1990), se nanaša na uterus; medtem ko v šokantni pesmi Hellbound pripoveduje o »splavljenčku, ki je preživel«. Breeders so bili Kim Deal, ki je tokrat igrala kitaro, Tanya Donelly iz Throwing Muses in basistka Josephine Wiggs iz Perfect Disaster. Na bobnih se jim je pridružil BrittWalford (pod psevdonimom Shannon Doughton) iz skupine Slint. V bendu so vsi peli, večino glasbe pa je za prvenec Pod prispevala prav Kim Deal, za zvok pa je poskrbel Steve Albini. Album je bil odlično sprejet na svetovni neodvisni glasbeni sceni, med glasbeniki, med drugim ga kot enega svojih ljubših omenja v svojem izboru tudi Kurt Cobain. Želel bi si, da bi Kim dovolili pisati več pesmi za Pixies, je ena njegovih znanih izjav, ki prepoznava Dealov talent. Po odhodu Donellyjeve leta 1993 (osnovala je svojo lastno skupino Belly) se je bendu priključila Kelley Deal kot glavna kitaristka, na bobnih pa je Britta Walforda zamenjal Jim MacPherson; Odraščal sem s tremi sestrami, je za Request poudaril novi bobnar, tako da moja priključitev bendu ni bila zame kako večje presenečenje. Pixies so se takrat že definitivno razšli, Kim Deal je tako imela na voljo ves čas za svojo skupino. Album Last Splash iz leta 1993 je doživel velik komercialni uspeh, še posebej pesmi Cannonball, Divine Hammer in Saints. Album je producirala skupaj z Markom Freegardom. Medsebojni vplivi se v glasbi benda the Breeders več kot očitno mešajo, slišen je njihov razpoznaven popačen zvok glasov, ki se meša z akustično kitaro, vse polno je elementov neodvisnega roka devetdesetih; svež in vitalen zvok, popolne pop melodije, za ščepec surf glasbe, celo countryja, skratka prava paleta stilov, združenih v konglomerat zvočne domišljije trenutka. Prvi singel z albuma so posneli tudi na video, pod režirsko taktiko Kim Gordon iz Sonic Youth in Spike Jonzea, ki je kasneje postal eden izmed najbolj želenih imen v polju rokovskih video spotov. S pesmijo Cannoball je skupina dosegla tudi MTV publiko, ki glasbo tudi gleda in ne samo posluša. Sledil je nastop na rokovskem festivalu Lollapalooza in evropska turneja s skupino Luscious Jackson. Nekako v tistem obdobju je Kim Deal veliko prijateljevala z Jimom Greerom, Spinovim piscem in nekdanjim basistom benda Guided By Voices, za katere je Kim tudi včasih producirala. Producirala je tudi glasbo drugih skupin, najbolj znani med njimi so prav gotovo Guided by Voices iz Daytona. Z njimi je večkrat nastopala, Robert Pollard pa je napisal tudi eno izmed pesmi na albumu Pacer. Vidimo jo lahko v video spotu Little Trouble Girl, kjer prepeva skupaj z Kim Gordon ( 1995, Washing Machine).
Leta 1994 je skupina the Breeders začasno prenehala nastopati zaradi Kelleynega zdravljenja odvisnosti od drog, no Kim je v tem času osnovala svoj stranski glasbeni projekt pod imenom the Amps. Nadela si je vzdevek Tammy Ampersand, s skupino pa so posneli tudi ploščo Pacer, ki jo je javnost navdušeno sprejela, kritika pa kar malce zaobšla. Najprej je sicer mislila posneti kar solo album. V intervjuju za časopis Rocket je novinarju Johnu Chadlerju povedala: Nameravala sem igrati vse instrumente. V kleti sem posnela šest pesmi na štiri steznem kanalu. To je zame nova stvar, prej nisem nikoli tako snemala plošč. Pred kratkim sem se naučila tudi bobnati, kar precej sem se zabavala s tem.
Leta 2002 se Kim z the Breeders vrne na glasbeno prizorišče z novim izdelkom Title TK. In čeprav je preteklo nadaljnih šest let do izzida novega albuma Mountain Battles, se Kim s tem nikakor ne obremenjuje. Pišem in ustvarjam zelo počasi. Tako so nastali vsi moji albumi. Pesmi z novega albuma so začele nastajati že leta 2002, takoj po izidu Title TK. Takrat smo posneli Regalame Esta Noche, in kasneje novembra 2003 še No way in Spark. Potem me je poklical Santiago v zvezi s to turnejo Pixies…kar je v bistvu prekinilo ustvarjalni proces, v bistvu smo ploščo zmiksali lansko poletje, je odgovarjala v intervjujih, ki so sledili izidu albuma 7. aprila letos. No, vmes je konec leta 2002 Kim Deal odšla na zdravljenje odvisnosti od alkohola. Na festivalu All Tomorrow's parties je njena alkoholna odvisnost dosegla dno; mislila sem, da bom umrla. Imela sem resnično težke čase in ogromno sem pila. V času do ponovne turneje s Pixies je pozdravila svoje odvisnosti, tudi ustvarjalni proces pisanja pesmi je tekel nemoteno naprej, čeprav ni bila povsem prepričana, ali bo lahko trezna pisala s tako lahkoto nove pesmice.
Tudi novi, tokrat že četrti album Breedersov, je produciral Steve Albini. O vzrokih, zakaj se je že drugič obrnila na Albinija razmišlja takole: Všeč mi je. Prvenstveno zato, ker snema analogno, za kar se tudi sama navdušujem. Ne morem reči, da sovražim digitalno, toda večina ljudi sovraži analogno. Toda Albini je eden redkih, ki še dela tako. Še vedno sem mnenja, da je čudno snemati digitalno, je nenaravno, ker je dimenzija časa vzeta iz enačbe. To je tako, kot če bi vklopil kitaro v kalkulator…Sam se nima za producenta, to so zanj tisti, ki delajo v založbah, PR, ljudje, ki želijo več tamburice v miksu…Albini ni producent, on snema.
Novi album je žanrsko pester plošček, v katerem se od pesmi do pesmi konceptualno zapisuje glasbeno življenjska zgodba Kim Deal. Trinajst pesmi je pisanih v maniri popolne pop pesmi, lirika pa ostaja še vedno šibka točka njene kariere. Nič novega pravzaprav in tudi Kim se s tem sploh ne obremenjuje. Tako že v uvodni pesmi, sveži in poskočni skladbici v maniri kakšnega Mobyja, kar enajstkrat ponovi naslov I can feel it! , ki je tudi light motiv cele skladbe. Resnično sem se hotela potruditi pri besedilih, ampak list papirja je vse do snemanja ostal prazen in nedotaknjen. Nič…
Nov album Mountain Battles zveni raznoplastno in sproščujoče dobro. In res je…I can feel it!!
(Muska, junij-julij 2008)

Varja Velikonja