FRIENDS OF DEAN MARTINEZ
Under The Waves
(Glitterhouse/Panika, 2003)

Glasbena usmeritev skupine Friends Of Dean Martinez nam zlahka prikaže razlike, ki so pripeljale Joeya Burnsa in Johna Convertina iz te zasedba v Calexico. Ne le, da Friends Of Dean Martinez igrajo striktno instrumentalno glasbo, z leti so se razvili iz surf skupine v nekakšen progresivni puščavski rock z močno vizuelno dimenzijo. No, vsaj ta dimenzija, poleg dejstva, da vsi prihajajo iz mesteca Tucson v Arizoni, jih še veže z duom Calexico. Medtem, ko sta Calexico pod vtisom sodelovanja predvsem z kantavtorji tudi sama začela pisati 'prave' pesmi, Friends Of Dean Martinez lezejo vse bolj v instrumentalno širino.
Album Under The Waves uvede nedefinirano šumenje in brnenje prepariranih klaviatur, ki le počasi in ob pomoči drugih instrumentov dobiva obliko. Razpotegnjene minute pripeljejo do razpoznavne melodije na slide kitari, take, ki bi jo v svojih najboljših časih lahko prispeval David Gilmour iz Pink Floyd, če bi se odrekel ekshibicionizmu! Šele tretji zapis, Time's Not Your Friend, bi si za instrumentalni prehod lahko izbrali Calexico, saj streže s prekrasnim solističnim vložkom na reverb priključene kitare. Indian Summer je še ena 'filmska' tema, ki pritegne predvsem s polnim, na klaviaturah simuliranim zvokom malega orkestralna, čez katerega je položena značilna melodika Billa Elma. Prav on daje poglavitni ton plošči, njegovi zategli zvoki kitare se ovijajo z ostalimi instrumenti v zvočno sliko, pri kateri je mnogokrat težko izdvojiti posamezne sestavine. Vsem gre predvsem za ustvarjanje razpoloženja brez napetosti, ki bi se ustvarjala zaradi različnih hotenj članov zasedbe.
Žal bi vsak, ki bi želel na podobnem terenu pritegniti le z avdio komponento, naletel na reference, ki jih je težko preseči. Ennio Morriconni in John Barry sta že davno tega zakoličila temelje filmske glasbe, in če se novodobniki rokujejo s sodobnejšimi sredstvi in imajo obenem tudi znanje ter ideje, še ne pomeni, da zlahka ustvarjajo zaokrožene in razpoznavne glasbene teme. Friends Of Dean Martinez na tem albumu ponujajo le tri, štiri prepričljive momente, vse prevečkrat zapadejo v ponavljanje in zgolj zvočni eksperimentalizem, s katerim nabirajo minutažo. Pa vendarle, glede na višino zadane si naloge, je ta plošček spodobno delo, visoko na povprečjem množično proizvedene funkcionalne muzike.
(Rock Obrobje)

Janez Golič