THE DEARS
No Cities Left
(Bella Union, 2004)
Ob prvem poslušanju albuma No Cities Left sta se mi utrnili dve misli. Najprej, da je izvajalec potencialov polna angleška skupina, ki pozna tamkajšno popularno glasbeno izročilo, in da lahko po prvencu pričakujemo še marsikaj. Kasneje, po brskanju po netu presenečeno ugotovim, da gre za kanadsko zasedbo, niti ne novo, saj deluje že od sredine devetdesetih let in ima za seboj že nekaj albumov in singlov.
Globalizacija se je usodno razširila v vse pore popularne glasbe. Pred desetimi in več leti smo še z veliko gotovostjo uganili, s katerega zemljepisnega področja prihaja določena glasba, in ji za povrh še dovolj natančno določili čas nastanka. Danes je to na slepo vse težje. Avtorji/izvajalci ne črpajo iz lastnega okolja oziroma scene, temveč se 'učijo' s plošč, globalnih TV kanalov in downloadanih MP3-jev.
Angleška založba Bella Union, v lasti dveh nekdanjih članov Cocteau Twins, se je kar specializirala za izvajalce, ki na angleškem trgu in posredno na stari celini s ploščami doslej niso bili zastopani, ali drugače, navkljub nepregledni vrsti založnikov tudi Angležem uide kak biser. Po teksaških Explosions In The Sky in Mandarin, se novo odkritje imenuje The Dears.
Tekom albuma No Cities Left se lahko vprašamo, kaj je v tej glasbi še sploh njihovega? In obenem to počnejo dovolj prepričljivo, da njihov zgoščeni miks lepo nadomesti prenekateri 'izvirnik'. Kaj hočem reči? Da se od pesmi do pesmi izmenjujejo reference predvsem angleške art-rock šole s kabarejskim predznakom. No, če sta David Bowie in Scott Walker še rahlo zamegljena, se v Lost In A Plot in Don't Lose The Faith nezgrešljivo 'sliši' Morrisey. In drugje po malem vsi 'kloni' omenjenih, od Suede, Divine Comedy do Marka Almonda.
Navkljub tem očitnim navezavam, The Dears uspevajo vzore predelati v dovoljšno širino, da album le ne zapade v določeno kategorijo. So nalezljivo spevni, aranžersko bogati, tudi jazzovsko razpuščeni in celo rockovsko nabriti, še posebej se razlezejo v drugi polovici albuma, ki zaradi dramaturških obratov prikliče v spomin celo že močno zastarel podžanr - rock opero. Temu je kriv še operetno naravnan vokal vodje Murraya Lightborna, zdi se, da prav uživa v različnih inpersonifikacijah. A dokler napiše pesem kot je 22: The Death Of All Of The Romance, ki se je ne bi sramovala niti Lee Hazlewood in Nancy Sinatra, mu je to oproščeno. Ostaja le še vprašanje, če so The Dears, prežeti s tujimi vplivi, sploh sposobni 'prave' avtorske plošče. Glede na to, da so se že imeli čas in priložnost izoblikovati, v kaj takega težko verjamem. Je pač potrebno odmisliti 'preteklost', in potem je No Cities Left povsem zgleden album.
(Muska, november/december 2004)
Janez Golič
|