Intervju: Anthony DeCurtis

Nekje sem prebrala, da je leta 1975 prišla v Bloomigton Patti Smith, ki je takrat izdala tudi svoj prvenec Horses. To je bila tudi tvoja prva koncertna reportaža. Se še spominjaš, kako si se lotil stvari, si pisal o nastopu, njeni plošči ali preprosto o njej?
Pravzaprav je bilo leta 1976. Bil sem na podiplomskem študiju na Indiana University in Patti je tam nastopala. Vedno sem si mislil, da bi rad pisal o rokenrolu in ko sem slišal Horses, me je povsem prevzelo. Prepričan sem bil, da bom o njej lahko poročal za šolski časopis, saj se ostali, po moje, za to ne bodo pulili. Kakorkoli, to je bil moj prvi „intervju“, in pojma nisem imel, kaj sem počel. Prepričan sem, da imam še danes nekje ta posnetek. Patti je bila zadeta in se v resnici, milo rečeno, ni mogla zbrati. Z Lennyjem Kayejem sva kadila travo in sčasoma smo postali prijatelji. Bila je to, kot pravijo, učna lekcija. Predstava pa je bila izjemna.

Do dandanašnjih ostajata živo med med nami tako glasba Patti Smith kot tudi tvoje pisanje o rokovski kulturi. Kakšne so tvoje dolgoletne izkušnje na tem področju, tvoje popotovanje skozi čas, glasbo, kulturo in rokovsko kritiko? Pišeš iz lastnih izkušenj, občutij, znanja, empatije in ljubezni do rokenrola?
Nedvomno se moje pisanje napaja iz lastnih izkušenj, toda vedno se poskušam, vsaj večinoma, izogniti pisanju o sebi. Poskušam razumeti, kaj sporoča umetnik in potem izhajam iz te pozicije. Čutim, da moje najboljše pisanje prihaja iz glasbe in umetnikov, ki jih nadvse ljubim.

Kako si zadovoljen s svojim stilom pisanja in kako si ga tekom let izpopolnjeval? Imaš mogoče kakšne povratne informacije s strani bralcev, poslušalcev, glasbenikov, tako danes kot v preteklosti?
V glavnem sem s pisanjem zadovoljen, kar pa ne pomeni, da ne bi mogel biti še boljši, vedno se trudim še izboljšati stil. Pri pisanju mi največ pomeni jasnost in za tem tudi stremim. Skozi leta sem dobil veliko odzivov, večina tega je bila pozitivna. Mislim, da umetniki cenijo trud, ki ga vložim v to, da sprejemam, razumem njihovo glasbo in njihove namene. Na tej točki skorajda vsak, s katerim sodelujem, ceni moje pisanje. Če tega ne bi bilo, dvomim, da bi se z mano ukvarjali.

Ali je nujno, da si fan določenega glasbenika, umetnice, skupine, da kot pisec v redu opraviš svoje delo?
Ne nujno. Tudi če pišeš o glasbi, ki ti ni všeč, lahko o tem napišeš kaj zanimivega ali vrednega, bodisi o glasbeniku ali glasbi. To mi sicer ni všeč, sam veliko raje pišem o stvareh, ob katerih uživam in bralcem skušam predstaviti zadeve, ki jim bodo morda všeč. Seveda sem napisal tudi veliko negativnih ocen, toda to me ne zadovoljuje.

Obstaja distinkcija v pisanju o rokovski kulturi v akademski sferi in pisanju za revije; v obeh poljih medijskega izražanja si odličen. Kako pa se lotiš pisanja recimo rokovskih kritik plošč in pisanja intervjujev?
Akademsko pisanje je seveda za točno določeno javnost, predpostavljaš, da je tu vsaj z bralske strani več znanja. Pisanje v kontekstu popularne kulture predpostavlja, da bralci mogoče česa ne vedo. Kar se tiče intervjujev, je vedno velik izziv govoriti z umetnikom, ki ga občuduješ. V številnih intervjujih, ki sem jim delal, sem se predčasno globoko potopil v vse aspekte njihove glasbe in v njihova življenja, ki so mi pomembna. Trdno sem prepričan in verjamem, da je kritiško pisanje, kar pomeni ideje, v sami srčiki vsega, kar počenjam.

Z Loujem Reedom sta se večkrat srečala in pogovarjala. Ali po tvoje drži pogosto citirani kliše, da ne smeš nikoli srečati svojih idolov, prijateljev? Kaj meniš o tem?
Večinoma sva se z Loujem dobro razumela. Spoznal sem, da to seveda ne drži za številne novinarje in ne morem ti povedati, koliko grozljivih zgodb sem slišal o stvareh, ki jih je rekel ali naredil med intervjuji. Na splošno so bili vsi umetniki, s katerimi sem se srečal, natanko takšni, kakršni sem upal, da bodo. Ena znamenita izjema je Van Morrison, ki je bil resnično butec, brez kakšnega posebnega (vidnega) vzroka. Najverjetneje je bilo to moje največje razočaranje.

Pogovoriva se še malo o Louju Reedu. Ali so bili torej ti vajini pogovori povod, da si se po njegovi smrti odločil o njem napisati knjigo?
Začasa njegovega življenja si ne bi drznil pisati knjige o njem. Tudi sam ni, zaradi mnogih zapletenih vzrokov, želel tega - ni želel, da se o njem napiše knjiga - to bi bilo boleče pisanje. Toda po njegovi smrti sem pomislil, da si zasluži resno biografijo, ki bi ga in njegovo delo jemala resno, podobno kot je sam sprejemal Delmoreja Schwartza, poeta, ki je bil njegov profesor na Syracuse University. To je bil moj namen. Prepričan sem, da je Lou videl samega sebe kot pisca in po drugi strani je bila literatura moje glavno izobraževanje. To je gotovo eden izmed vzrokov, zakaj sva se tako dobro razumela. Zaradi tega in glede na moje dobro poznavanje glasbenega ozadja – sem menil, da lahko naredim dobro delo.

Ali je mogoče slutil, da boš nekoč o njem napisal knjigo? Kako tanka je ta linija med distanco (od subjekta) in empatijo?Kaj meniš?
Ne, ni si mislil, da bom napisal knjigo. O tem nisva nikoli govorila. Distanca in empatija sta kvaliteti, ki ju je Lou vnesel v svoje lastno pisanje in skušal sem to ohraniti v mojem spominu nanj. Skušal sem ga kar najbolje razumeti in ga pošteno prikazati, brez obsojanja. Čim bolj globoko sem kopal po vseh neznanih aspektih, govoril z desetinami ljudmi, ki so ga zelo dobro poznali in z njim tesno sodelovali v vseh obdobjih njegovega življenja. Šele nato sem skušal čimbolj resnično in verodostojno podati njegovo zgodbo.

V knjigi je izpostavljenih nekaj grdih epizod iz njegovega življenja; nekatere izmed njih so nam znane, toda ti nam, takole strnjeno v celoti prikažeš njegovo golo sliko; ne sodiš, ne vlečeš napačnih zaključkov, v ospredju je zgolj opazovanje in nizanje čistih dejstev. Kako si izbiral te trenutke iz njegovega življenja, fragmente, dejanja, ki v posameznih okoliščinah govorijo same po sebi?
Poskušal sem izbrati primere, ki so bili sami po sebi prepričljivi in ki, po drugi strani, povedo veliko o njem kot osebi, ali povedano drugače, gre za primere, ki komunicirajo, izpričujejo nekaj resnice o njem. Postopoma, tako kot je knjiga nastajala, so se začeli ti trenutki nabirati in bralcu so ponujali razumevanje, ne samo tega, kaj je naredil, temveč predvsem, zakaj je to naredil. Pomene sem preverjal tudi skozi številne pogovore z ljudmi, ki so ga poznali. Med najljubšimi intervjuvanci so bili gotovo tisti, ki se niso bali odkrito ponuditi interpretacije, zakaj se je Lou obnašal tako, kot se je. Toda Loujeva zloba je bila samo delček cele zgodbe, in le del njega. Z enako močjo sem želel prenesti njegovo prijaznost, humor, inteligenco in umetniško genialnost. Kajti znotraj njega sta se neločljivo mešali mračnost in svetloba.

Ali si med pisanjem biografije morda pomislil, da bi utegnil kak bližnji imeti zadržke do vsebine, do izbora dogodkov, etc.?
Knjigo pišeš na koncu koncev zaradi sebe. Seveda si želiš, da bi bila všeč vsem, toda kot pisec si prvenstveno odgovoren ustvariti takšno knjigo, kot jo želiš ustvariti. Ko je enkrat napisana, nimaš več nobenega nadzora nad tem, kaj si o njej ljudje mislijo, tako da se s tem nisem obremenjeval. Vsekakor sem si želel, da bi ljudje, s katerimi sem se pogovarjal, bili zadovoljni z načinom, kako sem njihove misli prenesel v knjigo. Nikakor nisem hotel z njimi manipulirati v tem smislu, da bi do Louja zavzeli stališče. Toda ne glede na to, si lahko o knjigi mislijo, kar si hočejo.

Knjiga o Louju Reedu je tvoja mojstrovina, kjer iz vsake strani diha poznavanje tematike na eni strani in po drugi spoštljiv poklon eni najbolj zanimivih osebnosti popularne kulture. Ne glede na vse, bi te vseeno vprašala, kaj si pri njem najbolj cenil?
Njegove pesmi. Brez njih ne bi nikogar zanimale nikakršne osebne zadeve. Njegova zapuščina je izjemen dosežek in v knjigi sem hotel to izpostaviti dobesedno na vsakem koraku. Presenetljivo, da sem dobil kar nekaj kritik na račun tega, da sem se preveč ukvarjal z njegovo glasbo. Mislim, da je to smešno. Zakaj bi bral knjigo, če ti ni mar za glasbo? Vse osebne zadevščine so mišljene zgolj kot pomoč k boljšemu razumevanju moža, ki je opravil to veliko delo.

V knjigi si zapisal tudi, da je Lou Reed imel rad Hamleta... Kaj pa ti, Anthony DeCurtis, kaj imaš pa ti rad?
Nedvomno delim Loujevo ljubezen do Shakespearea in Hamlet je najverjetneje moja najljubša igra. Sicer pa so glasba, knjige in filmi zadeve, ki mi pomenijo največ.

Prva knjiga Ellen Willis nosi naslov po pesmi Velvet Underground („Beginning to See the Light“) in od takrat so se rokovski kritiki pridružile tudi številne rokovske piske. In vendar so še vedno spregledane v številnih antologijah in zgodovinskih prerezih. Če navedem primere: samo štiri sodelavke od 46 sodelavcev v Illustrated History of Rock&Roll revije Rolling Stone, ali pet pisk od 81 sodelujočih pri Penguin Book of Rock&Roll Writing in nobene sodelujoče (le ena sourednica, Holly George Warren) pri Album Guide revije Rolling Stone. Kakšen je tvoj komentar?
Govoril bom predvsem o lastnih izkušnjah urednika pri Rolling Stoneu in drugje. V petih letih mojega urednikovanja v oddelku, kjer se recenzirajo plošče, sem skušal k sodelovanju privabiti čim več novih piscev, med katerimi so bile tudi številne ženske in Afroameričani. Toda nikoli mi ni padlo na pamet, da bi jih izbral po spolu ali barvi kože – in niso bili izbrani zaradi tega vzroka – temveč zato, ker sem bil prepričan, da imajo kaj tehtnega za povedati. Kar se tiče tistih knjig; nekaj sva jih s Holly uredila skupaj, zaradi številnih vzrokov pa sem moral poklicati najbolj uveljavljena imena in večina teh so bili moški. Mislim, da je kvaliteta opravljenega dela zelo dobra, močna in to je poglavitni razlog, ki me zanima (samo mimogrede, rad imam nekatera dela Ellen Willis, nisem pa njen največji fan). Veliko slabše se počutim, če naredi nekdo halo, v primeru, da bi pisci slabo opravili delo, kot pa zaradi njihovega spola ali rase. Poleg tega so bile te knjige narejene pred 25-30 leti. Mogoče bi se danes odločil drugače, toda nikakor se ne počutim slabo zaradi teh, ki sem jih naredil takrat.

„I'm a girl see and my eye zeroes in on boy beauty,“ je nekoč zapisala Patti Smith v oceni plošče Edgarja Winterja. Podobno kot v svoji glasbi, je tudi v rokovsko pisavo Patti vnesla nove razsežnosti. Pisati o roku kot kulturi, ali kot o mitu ali družbeno angažirano ali kakorkoli drugače pomembno. Kakšna je tvoja izhodiščna točka, ko pišeš o tej temi?
Pisanja se vedno lotim z veliko natančnostjo, saj predvidevam, da je natanko to, kar hoče bralec. Tudi misli o družbi, kulturi, ali o čemerkoli, se neizogibno vijejo v tej smeri. Toda obstaja vzrok, zakaj je Patti Smith postala avtorica pesmi. Osredotočenost na „moško lepoto“ je fantastična, seksi motivacija, toda nisem prepričan, da je v kritika plošče Edgarja Winterja najbolj produktiven prostor za ta opis.

Časi se spreminjajo; internet ponuja danes nove poti izmenjav med umetniki in fani in veliko novega rokovskega pisanja lahko najdemo na spletnih straneh širom po svetu. Kakšno je tvoje stališče do tega, še posebej v primeru recimo revije Rolling Stone? In kakšno je tvoje mnenje o rokovski glasbi sodobnega časa in rokovskem pisanju danes?
Mislim, da lahko revija Rolling Stone najbolj služi svojim bralcem tako, da dela tisto, kar je delala od vedno – kar najbolj inteligentno piše o glasbi in kontekstu, kjer se ta ustvarja. Zadnjih nekaj let nisem veliko pisal za revijo, toda članki v njej se mi zdijo zelo močni. Kar pa se glasbe tiče, vse naokoli je veliko čudovitih stvari. Gledano z dobre in slabe plati imamo opravka z ogromno tega. In verjetno je nekaj odbiralcev novosti dobra stvar, toda na tej točki mojega življenja, bi sam potreboval nekaj dobrih kuratorjev. Najverjetneje ne spremljam več rokovskega kriticizma v taki meri kot nekoč, spet, zaradi prevelikega obsega. Na splošno pa bi rad, da bi pisanje – kot pisanje – bilo močnejše, čeprav se mi zdi, da navdušenje nad glasbo enako vznemirja pisce kot nekoč in s tem ni seveda nič narobe.

S kakšnimi občutki gledaš v prihodnost?
To je tako smešno vprašanje. Pravkar sem dopolnil 67 let, tako da je moja misel na prihodnost povezana s tem, da bi jih dopolnil še čim več, seveda z zadovoljstvom tako kot pisec ali kot predavatelj. Lansko leto je bilo sploh eno najboljših let mojega življenja, izšla je knjiga o Louju Reedu in še nekaj drugih stvari. Samo upam, da se bo to nadaljevalo.

Varja Velikonja
(Rock Obrobje, julij 2018)

fotografije od zgoraj navzdol:
Anthony DeCurtis; foto Deborah Feingold
Patti Smith; foto Robert Mapplethorp
Bettye Kronstad in Lou Reed, Januar 1973; foto: Anton Perich