Portret: DEERHOOF

V teh zmedenih digitalnih časih nekateri izvajalci oz. založbe in poslušalci še vedno prisegajo na vinil, vsaj kopije enake originalu ni enostavno izdelati. Drugi so zavezani CD plošči, za katere zraven kmalu ne bomo mogli zapisati, da gre za običajno prodajo glasbe. Vse več pa je takih, ki jim ni več mar za fizični nosilec z zapisano glasbo, ampak so zadovoljni s priročnimi digitalnimi datotekami. Priročnimi za kopiranje, brisanje, za legalno in nelegalno pretakanje po spletu… V tem položaju se vsak znajde kakor ve in zna. Izvajalci oziroma založbe poskušajo iztisniti največ, kar je mogoče; ponujajo nam zastonjski MP3 v promocijske namene, še več posnetkov lahko poslušamo preko myspacea, tretji nam prepuščajo, da sami določimo ceno datotek, četrti ponujajo celoten album zastonj in upajo potem na dobro prodajo fizičnega nosilca in dober obisk koncertov. Nadvse izvirne promocije pa so se domislili Deerhoof. Pesem, ki naj bi bila promocijska vaba pred izidom albuma Offend Maggie, so na spletni strani objavili le v obliki not z besedilom in pozvali druge izvajalce, naj posnamejo svojo verzijo Fresh Born, ne da bi dejansko slišali izvedbo samih Deerhoof. Odziv je presenetljiv po številu izvajalcev in po raznovrstnosti rezultata. Kar posredno priča o vplivu, ki ga ima skupina na globalni neodvisni sceni.
V »tekmi«, kdo se bo domislil bolj izvirne promocijske in prodajne poteze, sama vsebina mnogokrat zdrsne na stranski tir. Ob omembi albuma In Rainbows vsi najprej pomislimo, aha, to je tisti album, ki so ga Radiohead prodajali na spletu po načelu »plačaj, kolikor misliš, da smo vredni«. Vsekakor drži, da je promocijska poteza toliko bolj odmevna, če jo sproži že uveljavljen izvajalec. Torej pri Deerhoof ni bojazni, da bo notno črtovje za pesem Fresh Born zasenčilo vsebino albuma Offend Maggie. Kajti, še najdlje v smislu širše prepoznavnosti so prišli kot predskupina ravno omenjenih Radiohead.
Zametki skupine datirajo v zgodnja devetdeseta leta, ko se je šolsko izobraženi bobnar Greg Saunier pridružil metalsko gotski zasedbi Nitre Pit. Ravno ko se je ta pripravljala na koncertne nastope, je neslavno razpadla, v glasbi sta ostala le Saunier in basist Rob Frisk. Odločila sta se, da bosta kar sama nadomestila skupino na potrjenih datumih, brez dokončanih svojih pesmih pa sta repertoar zapolnila predvsem z improviziranim truščem. Na enem od teh nastopov ju je opazil Slim Moon, šef novonastale založbe Kill Rock Stars. Drža dua Deerhoof se je skladala z držo založbe (glej ime), podpisu pogodbe je sledila izdaja singla in možnost snemanja albuma. Ker se Saunier in Frisk nista najbolje počutila kot pevca, na nek način pa sta želela razširiti meje lastnega početja, sta začela iskati tretjega člana, s tem bi se tudi sprostil njun instrumentalni potencial. Pridružila se jima je japonska študentka Satomi Matsuzaki, ki je prišla iz Tokia v San Francisco študirat film. Brez posebnih glasbenih izkušenj je prevzela mesto basistke in pevke, Frisk je bas zamenjal za kitaro in s tem se je že spremenila dinamika skupine. Satomi tu nastopi kot nasprotujoč pol nebrzdani instrumentalni dvojici. Na vseh kasnejših ploščah je razviden razkorak med skoraj otroškim petjem in energičnim post-hard corom, med pop melodičnostjo in nekontroliranimi izpadi hrupa. Kot ustanovni član, Greg Saunier drži glavne vajeti v svojih rokah, on določa številne prehode in preskoke, zdi se, da mu ostali kolikor toliko zvesto sledijo. Prav tako se zdi, da instrumentalni del nastaja ločeno od petja Satomi Matsuzaki oziroma da bi ona svoj delež lahko dodala na marsikatero zvočno podlago. Glede na zasedbo in trenutnim razpoloženjem v skupini, se Deerhoof gibljejo enkrat bližje enemu, drugič drugemu polu. Ker jim hudomušnosti niti sicer ne manjka, radi sprožajo informacije, da gre »tokrat za konceptualni album«, ki vemo, je predvsem domena pretencioznih ustvarjalcev, oklicanih rockovskih zvezd! In ko Greg Saunier brez sramu prizna The Who za svojo priljubljeno skupino, se vse skupaj še bolj zaplete.
Ničkolikokrat prej se je zgodilo, da so nosilci prevratniških idej najprej zrušili do tal vse prejšnje koncepte, in se sčasoma sami približali utečeni tradiciji. Tudi Deerhoof se z leti stalnega snemanja in nastopanja niso mogli več slepiti, da se vsakič učijo novih pristopov. Niti številne spremembe v zasedbi niti medsebojna zamenjava instrumentov ne zadostuje več, Deerhoof vsaj na deklarativni ravni izkazujejo izvrstnost - v eni njihovi pesmi je lahko več prehodov in samostojnih delov, kot jih katera druga indie skupina uvrsti na celoten album. Nekaj drugega so Deerhoof na izvedbeni ravni. Ko že grozi nevarnost intelektualne samodržnosti, se brez sramu predajo otroškim pesmaricam ali kakofoniji, kot v 12 minutni sklepni zvočni mineštri s prejšnjega albuma Friend Opportunity. Očitno imajo dobro podlago v zapuščini someščanov Thinking Fellers Union Local 282, ki so prav tako, če je bilo v dobro zamišljeni kompoziciji, uporabili vsa sredstva, ne le klasični rockovski instrumentarij.
Že uvodni kitarski rif tokrat nakazuje, da so Deerhoof storili še en korak proti sprejemljivejšim oblikam popa in rocka. Morda bi ta rif skozi ušesa Angusa Younga še vedno veljal za ponesrečenega, pesem The Tears and Music Of Love se še vedno večkrat prelomi, še vedno Satomi poje z nedolžnim, otroškim glasom, ki nekako ne pritiče hardrockovskemu rifu, a premik je očiten. V naslednji, nenavadno nežni Chandelier Searchlight, se celo Greg Saunier prilagodi tekoči melodičnosti - le kje so njegove stalne sinkope? Brez skrbi, pridejo. V nadaljevanju albuma Offend Maggie se Deerhoof le vrnejo v zavetje hitrih premikov, tudi atonalnih in disonantnih kitarskih iger, bizarnih vokalnih harmonij in dadaističnih besedil odpetih v mešanem angleškem in japonskem jeziku. Višek predstavlja elektronski metež This Is God Speaking, ki pomenljivo tokrat traja le dobro minuto.
Pesem Fresh Born v njihovi izvedbi je kronski dokaz skladateljskega talenta in domišljije, pa vendarle se po poslušanju 30 in več izvedb drugih zdi, da jih natančnost in prečiščenost končnega izdelka ne zanima. Namreč, večina drugih izvedb je na precej višji izvedbeni ravni od izvirnika samih Deerhoof. Ti so raje zadržali velik del začetne spontanosti in raziskovalnega duha. Niso še padli v rutinski proces, še vedno se radi prepuščajo eksperimentu, tokrat nagnjenega na poslušljivo stran.
(Muska, november-december 2008)

Janez Golič