DEERHUNTER
Microcastle/Wierd Era Cont.
(4AD, 2008)
Le v nekaj letih so Deerhunter prestopili vse mogoče pasti rock'n'roll življenja. Menjave članov zaradi nesoglasij in smrti, nestrinjanja s producenti, celo zanikanja lastnih glasbenih dosežkov, nazadnje jim je po lastni krivdi ušel na internet celoten album… Na koncu šteje tisto, kar je zabeleženo na album Microcastle. Čeprav Deerhunter prihajajo iz ameriške zvezne države Atlante, se evidentno naslanjajo na otoške vzore, predvsem na t.i. shoe-gazing skupine, ki so vladale na prelomu osemdesetih v devetdeseta leta. Večina teh je že potonila v pozabo (Ride, Swervedrivers, Slowdive), medtem ko so se prvaki shoe-gazinga My Bloody Valentine lani z velikim medijskim odmevom vrnili na koncertne odre. Deerhunter uspevajo vdahniti novo življenje že preverjenim obrazcem, predvsem zato, ker se za razmazanim zvočnim zidom dovolj jasno kažejo obrisi dobrih, če ne kar odličnih pesmi. Če je prej večji del njihove eruptivne ustvarjalnosti odpadel na zvočne eksperimente, ki so kot taki hitro znajdejo v nevarnosti slepega igračkanja z zvoki, sedaj melodije že prevladujejo nad amtosferičnim poigravanjem. Le besedila ostajajo posplošeni vtisi, brez zgodbe oziroma celovitejših opisov, tudi brez konkretnih navezav na avtorja. Navkljub tej razdrobljenosti, pa so besedila umeščena v domiseln melodični tok, kar priča o nadarjenem avtorju.
Bradford Cox očitno razlikuje med uspelimi in neuspelimi eksperimenti, saj sprotne poskuse preko bloga veselo pošilja zastonj med svoje ljubitelje. Tako mu je po nesreči ušel na net kar celoten album Weird Era Cont., ki so ga Deerhunter potem dodali k Microcastle kot bonus.
Razlika je očitna. Albuma sta posneta v drugem razpoloženju, z drugim pristopom. Weird Era Cont je bolj eksperimentalen, zavit, nepredvidljiv, spontan. Kitarski zid je preluknjan z ritmičnimi vajami in nepričakovanimi elektronskimi posegi. Kar je vokalov, so to kvečjemu pridušene recitacije o prikritih željah, so izjave, ki jih v realnem življenju človek običajno izreče kvečjemu v afektu. Edina skupna pesem na obeh albumih je Calvary Scars, medtem ko je na Microcastle to kratka, intimna izjava, se na Weird Era Cont bohoti na dobrih 13 minutah. Glasbeni ekvivalent tej kitarski eskapadi je najti v osrednji skladbi z Microcastle, Nothing Ever Happened, ki je bolje strukturirana, usmerjena, domišljena. In kdor uprizori tak repetitivni sonični drive, na tega je potrebno resno računati.
(Muska, januar-februar 2008)
Janez Golič
