Intervju: NEKA DRUGA DEKLETA

Jessica Bailiff Že bežen prelet imen, ki so se v zadnjih letih pojavila v polju/okrilju neodvisnih založb, bi razkril povečano aktivnost samostojnih ženskih ustvarjalk. Naj so se te končno odločile za izstop iz sence veččlanske glasbene skupine, ali gre za avtorice, ki so takoj vedele, da jim bo najlaže na svojem.
Da bi osvetlil ozadje njihovega dela, sem v začetku leta 2003 vprašanja poslal po elektronski pošti trem glasbenicam, ki so se vse že kalile v skupinah... To so Cynthia Dall, Sue Garner in Jessica Bailiff...

Zanimivo je, da so mnoga dekleta izstopila iz skupin in začela samostojno. Ali vas je ravno to dejstvo vzpodbudilo k temu?
CD: Mene ne, že ko je izšla moja prva plošča, leta 1996, je delovalo že kar nekaj deklet solo, in te niso bile razlog, da sem začela na svoje.
SG: Ne morem reči za druge, ampak večinoma je razlog v starosti… Starejši si, težje je obdržati skupino, razen če je ta dokaj uspešna. Torej, če si sam, lažje najdeš čas in delaš stvari po svoje, lažje razvijaš zamisli. Upam, da bom v prihodnje še sodelovala z drugimi glasbeniki, pravzaprav mi na zadnjem albumu pomaga kar nekaj ljudi. Ampak, v redu je, da imaš na koncu zadnjo besedo.
JB: Potrebovala sem ustvarjalne razmere, v katerih se mi ni treba dogovarjati z ostalimi člani skupine. Skupina, s katero sem igrala nekaj mesecev pred podpisom pogodbe s Kranky, je razpadla iz več razlogov, a glavni je, da niti osebno niti ustvarjalno nismo bili povezani. Nihče razen mene ni verjel, da lahko uspemo tudi izven domačega okolja. Preprosto, premalo smo vlagali v skupni projekt. Kar ne pomeni, da sem proti skupinam – v prihodnje bi rada spet poskusila, toda najti moraš prave ljudi, ki bodo pripravljeni tudi na kompromise, in vsi morajo verjeti v ideje in odločitve ostalih.
Kdo je na vas naredil najmočnejši vtis, vpliv?
CD: Glasbeno sem se največ naučila od Billa Callahana in od svoje mame. Bill zato, ker me je opogumil, da sem stopila na oder, in mama, ker je bila prva oseba, ki sem jo slišala peti in je bila zato prva oseba, ki mi je pokazala kako lahko le z glasom narediš tako prijeten zvok.
JB: Največ sem se naučila od ljudi, s katerimi sem sodelovala. Verjamem, da kdor posluša mojo glasbo, bo hitro ugotovil, od koga sem se učila in kateri so moji vplivi. Morda ne toliko skozi to, kako moja glasba zveni, ampak bolj, kako sem drugo glasbo poslušala in kako sem se je lotevala.
Cynthia Dall Kako običajno skladate, imate zamisel o pesmi že vnaprej v glavi, ali se ta rojeva sproti?
CD: Zgodi se kakorkoli, včasih se pojavita melodija in besedilo naenkrat, včasih spet najprej slišim melodijo in zatem besedilo, ali obratno. Včasih celo že posmamem glasbo, in nato dodam petje z besedilom, tako je bila za snemanje Wasterbasket Kid II. Običajno torej slišim nekaj v glavi in se poskušam temu približati z uporabo instrumentov.
JB: Lahko se zgodi na oba načina, in običajno tudi se. Največkrat pišem pesmi kar med snemanjem, največkrat najprej nekaj zaigram na akustično kitaro, potem dodam vokal, in potem od tu naprej… Zgodi se tudi, da imam v glavi določeno sestavino, tak primer je s pesmijo Hour Of The Traces, najprej sem posnela le boben, nato sem nasnela karkoli mi je že tisti trenutek padlo na misel, in to je bil v tem primeru violin-uke in kasneje še vokal.
SG: Različno od pesmi do pesmi. Včasih imam v mislih že končano pesem, nekatere začnem le z določeno idejo, a običajno se pojavi ideja skozi igranje z zvoki.
Cynthia, kar 6 let si potrebovala, da si objavila drugi album? Je to težje opravilo, kakor posneti prvenec?
CD: Prej sem razmišljala, kako bo lažje posneti drugi album. Ampak, po snemanju tega, kar naj bi bil drugi album, po razmisleku, sem mi je zdelo, da je ostuden in ga nisem želela objaviti. Zavrgla sme nekaj pesmi, dodala nekaj novih… Torej zame je bilo pisanje pesmi za drugi album precej težje, čeprav to dejstvo samo ni oteževalo pisanja.
Na vaših ploščah sodeluje kar nekajgostujočih glasbenikov, ampak rad bi vas vprašal, ali obstaja kdo, s katerih bi še posebej rade sodelovale, pa še niste imele možnosti?
CD: Imela sem izredno srečo, da sem sodelovala spravimi ljudmi, predvsem so mi pomagali pri produkciji. Rada bi še sodelovala, ali z istimi ljudmi, ali s kom drugim.
SG: Ohhh… seveda. Tu je lista zaželjenih: Zeena Parkins, Mary Margaret O'hara, Dolly Parton, Ikui Mori, Tchad Blake, Johnny Herndon, Anthony Coleman, Lois Maffeo... Zelo sem zadovoljna, da sem lahko sodelovala z glasbeniki kot Rick Brown, Doug Wieselman in Ted Reichman, ki so trenutno v moji spremljevalni zasedbi. Ne morem si zamišljati boljših!
JB: Zagotovo obstajajo glasbeniki, s katerimi bi rada sodelovala. Res rada sodelujem, če to deluje. Prav sedaj se vključujem v delo s skupino Red Morning Chorus in sem sredi dela z Daveom Piercem, ki je imel skupino Flying Saucer Attack. Vedno sem pripravljena na sodelovanje s prijatelji glasbeniki, ki jih spoštujem in uživam v tem, kar počnejo. Rada bi naredila še kaj z Nathanom iz Rivulets, in zelo rada bi spet sodelovala z Alanom v kakem projektu.
Po vseh teh letih ste še vedno relativno neznane, ste vseeno zadovoljne s položajem ali bi si želele večje popularnosti in pkokritosti v medijih? In, ali bi podpisale za veliko založbo, če bi vam katera ponudila snemalno pogodbo?
CD: Stvar je v tem, da podpis za veliko založbo še ne pomeni, da boš uspešnejši. Ljudje, k vodijo velike založbe verjetno ne bi bili tako prijazni, razgledani in osveščeni, kot odgovorni pri Drag City. Torej, ne, in verjetno nikoli ne bom želela podpisati z velikimi. Kar seveda ne pomeni, da si ne želim, da bi več ljudi slišalo mojo glasbo.
Sue Garner SG: Velike založbe me ne brigajo… Zadovoljna sem z Thrill Jockey. Rada bi le čim več igrala, in to v različnih deželah, v Sloveniji, na primer. Rada bi se lotila različnih glasbenih projektov, in nenazadnje, rada bi živela le od glasbe.
JB: Kolikor mi je znano, biti pod okriljem velike založbe ni nujno dobra stvar. Zadovoljna sem s Kranky, ne silijo me v karkoli in so popolnoma pošteni. Če bi se želela bolj izpostavljati, bi napisala bolj sprejemljive pesmi, imela 300 koncertov letno, najela menedžerja… ampak resnično, bojim se, če bi se popolnoma posvetila glasbi, bi jo morebiti zasovražila, ali ne bi bila več sposobna ustvarjati.
Iskreno, ne vem, če bi bila sposobna prenesti pritisk velike založbe. To je čudna stvar, včasih je glasba vse, kar si želim delati in imam potem težave z drugimi odgovornostmi v življenju (na primer z redno službo), a istočasno ne vem, če bi zmogla biti le glasbenica. To zahteva veliko trdega dela.
Sue, glede na to, da živiš v New Yorku, ali se je tvoja glasba spremenila po dogodku 11.septembra 2001? Oziroma, kao se je spremenilo tvoje življenje oz. dojemanje?
SG: Mislim, da se je plošča res spremenila. Nekaj pesmi sem zavrnila, nekaj drugih dodala. Glasbeno se zdim bolj osredotočena… Kako se je spremenilo moje dojemanje? Vau, to je kopica vprašanj, ki zahtevajo daljši odgovor, posebej v luči dogodka prejšnjega tedna, ko je kongres potrdil Bushovo resolucijo o Iraku. Zelo sem razburjena zaradi naše trenutne administracije, in kako se lotevajo te tragedije. Oči naj bodo odprte, bodimo pripravljeni…
Kaj vas poleg glasbe še zanima in, ali lahko živite le od glasbe?
JB: Večinoma potujem in sodelujem. Tako da niti nimam veliko časa za druge stvari. Včasih sem slikala, rada berem, a nimam časa za oboje. In, ja, na nesrečo, moram tudi v službo, delam v temnici, razvijam slike.
CD: Da, poleg glasbe počnem še druge stvari. Sem asistentka pri pogajanjih, ki se v glavnem zavzemajo za zaščito kalifornijske obale pred razvojem… Trudimo se tudi, da bi preprečili gradnjo hiš na obali Malibuja, hiš v lasti ljudi iz velikih založb.
(izbor odgovorov uporabljen v članku za revijo Muska)

aktualni izbor albumov:
JESSICA BAILIFF – Jessica Bailiff (Kranky, 2002)
CAT POWER – You Are Free (Matador, 2003)
CYNTHIA DALL – Young Men Restore Sound (Drag City, 2002)
EDITH FROST – Wonder Wonder (Drag City, 2001)
SUE GARNER – Shadyside (Thrill Jockey, 2002)
NINA NASTASIA – The Blackened Air (Southern, 2002)
TARA JANE O'NEIL – The Sun Inside (Touch And Go, 2002)
MARY TIMONY – The Golden Dove (Matador, 2002)
SHANNON WRIGHT – Dyed In The Wool (Touch And Go, 2001)
THALIA ZEDEK – You're A Big Girl, Now (Acuarelo, 2002)

Janez Golič